2.del
Prejšnjič: Sploh pa – kdo bi maral tak štor kot sem jaz?
***
Z Gabi sva tako po koncu ure odšli na kosilo. Vse je kot po navadi – skupaj sediva, se smejiva, zafrkavava… Odkar poznam Gabrijelo sem najsrečnejša prijateljica pod soncem. Hodiva na Royal Horse Universe. Že samo ime šole vam pove kaj se na šoli počne. Je jahalna šola, a poleg tega imam seveda tudi druge predmete kot so matematika, slovenščina, šport, naravoslovje ... Imamo svoje konje. Gabrijela ima andaluzijca, jaz pa vranca. Verjemite, lepšega konja še niste videli. Zdaj pa nazaj k najinemu prijateljstvu. Čeprav sem omenila, da sem srečna ker je Gabi moja prijateljica, se včasih počutim zasenčeno. Gabrijela je zelo popularna, lepa in fantje jo imajo radi. Kako je ne bi. Ima zlato – rjave dolge kodre, zelene oči in popoln obraz. Vitka je in vse. Jaz pa, kaj hočem, imam svetlo rjave lase in čisto navadne rjave oči. Tudi jaz sem vitka, a se na mojo nesrečo v svoji koži zaradi tega včasih ne počutim najbolje. Na primer, ko pride mimo kakšno mišičasto dekle, dobim neprijeten občutek, da bi lahko samo po nesreči sedla name in bi se sploščila kot palačinka.
Z Gabrijelo sva se po kosilu odpravili proti hlevu. Opazila sem da pri Gabrijelinem boksu nekdo stoji. In seveda, čez pet minut sem že vedela vse o njem. Kako zadnje čase misli samo še na Gabrijelo. In kako ponoči sanja o njej. In kako se med poukom ne more zbrati ker razmišlja o njej. In, in, in, in. Iz izkušenj sem se naučila da ju je nabolje pustiti na miru.