Hej!
Ja, po 100 letih je tu JSV. Žal mi je, ker tako dolgo nisem pisala. Najprej sem bila zaposlena z In my mind in Only true Evil and true Angel potem pa sem bila par tednov na morju. Zdaj sem bom posvetila temu. Potrudila se bom, da bo ta del daljši. Uživajte!


DAVID:
Zatrepetal sem z očmi. Kar naprej sem zapiral oči zaradi močne svetlobe in beline sobe v kateri sem se znašel. Mislim, dobesedno je bilo vse belo. Celo presenetljivo udobna postelja, na kateri sem ležal, je bila bela. Edino, kar ni bilo belo, so bili portreti. Očitno slavnih čarovnikov in čarovnic. Nato sem zaslišal pogovor, ki je očitno potekal že dlje časa, vendar sem ga opazil komaj, ko je bilo omenjeno moje ime.
"Ja, vem, kaj se je zgodilo Davidu."
Čakaj malo. Pobrskal sem po možganih in se spomnil, kdaj sem že slišal ta glas. Saj res! Preden sem omedlel, se je nadme sklonila postava deklice s svetlimi kitkami in osupljivo modrimi očmi. Z zvonkim glasom me je vprašala ali sem v redu. Takrat sem doumel, kje sem. V bolnišničnem krilu Bradavičarke! Dalje sem prisluškoval:
"To se dogaja tudi moji mami. Veste, bunkelj je. In ko je moja starejša sestra Iris dobila pismo.... No, komaj takrat ji je oči povedal, da se je poročila in imela otroke s čarovnikom. Čisto se ji je strgalo. Nato se je odločila, da se bo pretvarjala, da je to normalno. In strah pred nami tremi se je začel nabirati v njej. In vsake toliko.... Izbruhne."
Sledila je tišina. Drugi glas se je odkrhal:
"Gospodična Dursley, žal mi je za vas. Želite, da se vodstvo šole pogovori z vašimi starši?"
"Ne, ne. Z Iris sva se že navadili na to" neobičajna grenkoba je kljub njenim besedam, zavela iz njenega glasu. Nato je nadaljevala: "No, kakorkoli. Davidu se je povsem očitno zgodilo isto. Le, da je pridobil, hmm..." pogoltnila je slino, "Nekakšne moči, ki nadzorujejo vodo"
"Ne skrbite zaradi tega. Jaz točno vem, kaj se dogaja. Kako bi lahko gospodiču Malfoyu Weasleyu Granger pomagali?"
"Priskrbite mu terapevta. Dobrega"
Nato sta glasova vstopila v sobo. Zagledal sem tisto dekle in šolsko medicinsko sestro Madam Pomfrey III.
"O, si že buden. Izvoli. Kako se počutiš?" Podala mi je čokolado. Začudeno sem jo sprejel in izmrmral vredu. Tista punca me je pričakujoče gledala in, ko sem jo pogledal, mi je hitro pomolila roko in se predstavila:
"Gaja Dursley"
Preden sem ji uspel kaj reči, naju je Madam Pomfrey III prekinila:
"Ljubček, zdaj nimamo časa za pogovor. Odpeljati te moram k ravnateljici"
Zledenela mi je kri. Zunaj pri jezeru mi je vseeno, kako sem lahko nadzoroval vodo, a zdaj so me takoj prešinile misli, kot so: Kaj si bodo mislili? Bodo hoteli izvajati kakšne poskuse na meni? Z težavo sem vstal in zastokal, ko sem stopil na noge. Peljala me je do ravnateljičine pisarne. Ko sem vstopil, sem zagledal ravnateljico in Emmo Carstairs, Lucyino najboljšo prijateljico, ki je sedela na stolu. Ravnateljica se mi je nasmehnila in pomignila proti stolu.
"Izvoli se usesti, medtem, ko čakamo na druge"
Na druge?! O čem, za vraga, govori? Zmedeno sem sedel, Emma pa se mi je boječe nasmehnila. Nasmeha ji nisem vrnil, saj sta ravno takrat v pisarno prikorakali Lucy in Diana. Je bil ta dan lahko še bolj čuden?



Upam, da vam je bilo všeč in da je bilo dovolj dolgo.
Dobila sem eno idejo; da bi napisala še majhne podzgodbice. Npr. kaj se je teh 6 let dogajalo z Neyo, Kako se je začelo to z Davidom (zakaj tako prikriva čustva) in kdo je skrivnostna Haven, ki mu je prvič pomagala.... Samo ideja, pač. Sporočite mi, prosim, kaj mislite o njej.