11.5
Ime mi je Maar. Stara sem 12 let, no ubistvu 13-danes je moj rojstni dan. Nimam (še) prijateljev s te šole. Nikogar ne poznam.
Že od četrtega leta sem bila doma ali pa v bolnišnici. Najprej je za rakom zbolela moja sestrica, ki ni preživela. Potem sem zbolela še jaz. In sem živa. Ironično.

Na zabavi je cel kup mojih vrstnikov, ki jih ne poznam. Starši se trudijo, da bi bilo vse kot je bilo, ampak jim to ne uspeva najbolje. Kakorkoli, dam jim +5 za trud. Do mene pride neka punca in reče, da imam kul lase. Ja, moji lasje so zelo dolgi, ampak izgledajo zelo kratki, ker so tako skodrani. Vsi se "zabavajo". Ubistvu se samo trudijo, da bi izpadli kul. Jaz ne padam na te fore. Ampak ni vse, kar počnem, da sedim in se kujam. Treniram umetnostno drsanje. Začela sem, ko sem bila stara tri leta. Trenirala sem tudi, ko sem imela raka. In rada plavam-se potapljam. Na morju me skoraj ni iz vode. Ampak, ali je res tako popolno? To se sprašujem od nekdaj. Dojamem, da zamujam zabavo. Sovražim zamujanje zabave, ampak sovražim tudi množice. Včasih se mi zdi, da sem prerezana na pol. Ena polovica rada divje pleše in se zabava, druga raje ostaja v senci, obedve polovici pa veže petje, drsanje in igranje kitare. Kitaro sem začela igrati, ko sem bila stara šest let (sama sem se naučila vse), pojem doma, samo za zabavo in to počnem že dejansko odkar sem se rodila. Zdi se popolno, kajne? Ampak ni.