Viktorija
Stala sem v svoji sobi in čakala. Čakala na dogovorjeni znak, ki bi mi ga moral dati Philip. Ne bi me presenetilo, če bi ugotovila, da se ponovno smuka okrog kakšne punce. Ozrla sem se po velikem prostoru. Visok strop je imel z zlatom obrobljene robove. Velikanska postelja je imela pogled na televizijo, ob vhodu v kopalnico in na drugo stran pa na knjižno polico. Nasproti knjižne police je bilo okno. Desno od postelje so stala vrata za na balkon, ki je imel slučajno najlepši pogled v Wind Roose Palace. Zraven je bilo ogledalo, imela pa sem celo majhen štedilnik v svojem prostoru in prostor z oblekami. To se pa zgodi, če si princesa. Zaslišala sem trojni klik. To je bil dogovorjeni znak. Stopila sem na balkon in pogledala, če kdo čaka. Nikogar ni bilo. Šla sem do velikih vrat in potrkala.
»Philip?« sem vprašala.
»Tu sem, Viktorija. Zrak je čist,« je šepetaje odgovoril.
»Ali pomagaš vsem prestolonaslednicam pobegniti?«
»Samo najboljšim,« je rekel in se zarežal. Odprla sem vrata in se zazrla v fanta mojih let, ki je imel temno rjave rahlo kodraste lase. Bil je visok in precej mišičast.
»Philip?« je vprašal visok moški glas, ki je nagnal strah v kosti tudi najpogumnejšemu vojščaku.
»Da gospod?« je vprašal Philip.
»Nemudoma v kuhinjo!« je vzkliknil glas in Philip je hitro pobegnil. Zavila sem z očmi. Kako bi mi zdaj pomagali modrooki nagajivki. Kot, da bi bile telepatke, se je ena izmed dvojčic pojavila pred stražarjem. Ta je glasno vzkliknil in se s tem izdal. »Si ti princesa Evie?« je vprašal.
»Zakaj naju nihče ne loči?! Jaz sem Zoey!« je vzkliknila. Nasmehnila sem se, ker sem vedela, da laže. Stražarje je lahko pretentati. Težje je pretentati očeta. Glasni koraki, ki so se počasi oddaljevali so izdajali, da sta šla, saj naj bi imela Zoya sedaj klavir. Evelyn pa je tako nagajiva, da se pogosto izdaja za sestro, tega pa ne opazi vsak. Priprla sem vrata in se razgledala po belem hodniku z lučmi ob straneh. Bile so majhne, vendar so dajale čaroben pridih. Stekla sem po marmornatem hodniku, ki je navadno odmevam, vendar ne z mojimi balerinkami, ki mi jih je kupila babica, preden je umrla. Tekla sem in se trudila biti čim tišja. Tekla sem po hodnikih, ki se niso prav nič razlikovali od drugih. Če nisi poznal tega kraja, si se zlahka izgubil. Ko sem prišla pred velika vrata iz temnega lesa, ki so imela bronasto kljuko in zlate vzorce, me je čakala le še ograja, ki je bila iz železa in je bila visoka več kot 3 metre. Tekla sem po tlakovani potki, mimo vseh vrst rož, ki smo jih imeli in so zares lepo dišale, dokler nisem prišla do velike železne ograje. Pritisnila sem zlat trikoten gumb na mrzlem in dolgočasno sivem daljincu, ki mi ga je včeraj prinesel Philip. Ko sem pritisnila gumb, so se s tihim klikom ogromna vrata začela odpirati. Ko sem prišla ven iz Windshire Roose Palace, sem si nadela sončna očala in pritisnila na srebrn gumb, ki je s klikom zaprl vrata. Stekla sem po asfaltirani ulici skozi naselje. Tekla sem naravnost na podzemno železnico.
Ko sem prispela do podzemne, sem šele zares doumela kako dolgo že nisem bila v Windorii.
»Žal bo imel vlak zamudo za pet minut. Naslednji vlak za smer Roosevelt bo prišel čez pet minut!« je zadonelo iz zvočnika. Opomnila sem se, da ko bom jaz kraljica, bom popravila te grozne zvočnike. Ozrla sem se po velikanskem prostoru na prostem. Do mene je prišel neki starejši gospod. Imel je palico in belo brado, las pa ne.
»Se opravičujem gospodična, ampak moja žena pravi, da ste princesa Viktorija Izabela Sofija Karolina Rozalina Windshire,« je rekel in se nasmehnil. »Res bi se Vam rada zahvalila, da ste podprli izgradnjo nove bolnišnice,« je dodal in malo okleval vendar vseeno dodal: »Sedaj lahko moja vnukinja Victoria spet normalno hodi. Victoria!« je zavpil možak in nekaj v moji glavi se je premaknilo. Nekdo ceni moje delo. Očitno se je teden z učenjem slovenščine vseeno izplačal. Do mene je pritekla majhna deklica stara približno 7 let. Imela je dolge jagodno blond lase in veselo se je smehljala.
»Najlepša hvala! Sedaj lahko spet hodim. Mami pravi, da ste junakinja,« je dejala razigrano. Nato mi je pomignila naj se sklonim. Naredila sem kot je rekla. »Dedi ima sedaj spet obe ledvici. In babi se spet smeji.« Nasmehnila sem se ji. Ponudila sem ji bankovec.
»Pojdi si iskat nekaj za pojesti,« sem ji dejala in veselo je stekla.
»Victoria, počakaj,« je dejal njen dedek in deklica je ubogljivo stopila do nje. »Junakinja vendar ne bo kupovala kart za podzemno, kajne?« Deklica se je nasmehnila in vzela bankovec tudi iz dedkove roke. Veselo je stekla in šla.
»Je pa res zaklad, kajne?« sem rekla in se mu nasmehnila.
»Ja. Ima le mamo, mene in babico,« je dejal precej pomirjen. »Njena mama in njen oče sta bila skupaj do njenega rojstva, vsaj tako mi je pripovedovala. Ko se je rodila in jo je zagledal brez dela noge in roke, je šel. Potem sva ju z ženo seveda vzela k sebi, saj sta mi vendar hči in vnukinja. Sedaj smo družina. Z novo bolnišnico, kjer delajo tudi okončine, lahko Victoria živi normalno. Nihče je več ne žali,« je rekel in me pobožal po dlani. »Poimenovana je po Vas, veste,« je dejal in se mi nasmehnil. Takrat je pritekla deklica in mi pomolila karto. V rokah je imela jabolko, kar me je presenetilo, ker še nisem videla sedemletnice, ki bi prostovoljno jedla sadje.
»Vlak bo kmalu prišel,« je rekla resno in se mi zazrla v oči. Svoje temno modre oči je imela uprte vame. »Vas lahko nekaj vprašam?«
»Seveda,« sem rekla in se ji nasmehnila. Ganilo me je, da sem pomagala živeti tej mali deklici.
»Kako to, da nimate fanta?« je vprašala in me pogledala z iskrenimi očmi. Njen dedek jo je zgroženo premeril.
»Victoria!« je vzkliknil.
»Saj je v redu,« sem rekla in se zazrla deklici v oči. »Nimam fanta, ker je precej zakomplicirano.«
»Zagotovo ga boste našli,« je rekla in vstopila na vlak, ki je ravnokar prišel na postajo.
»Tole bo naš vlak,« je rekel dekličin dedek in jo prijel za roko. »Ne bodi tako vsiljiva,« je še dodal in sedel v edino prazno vrsto.
»Sedite,« je rekla Victoria in se premaknila.
»Tam vendar sediš ti,« sem ji odvrnila in se ji nasmehnila. Mala je bila urna kot opica in v trenutku je bila v naročju svojega dedka.
»Nič več. Kar vi sedite,« je dejala Victoria. Res sem se želela usesti, vendar vlak je bil precej poln. Mimo je prišla gospa s klobukom in očali. Bila je noseča, najbolj noro pa je bilo to, da je bilo okoli 30 stopinj Celzija, ona pa ni kazala niti malo kože. Ustala sem in ji pomignila, naj sede.
»Vidiš kako je prijazna?« je vprašal Victorijin dedek Victorio.
~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki.
Tole zgodbo bom objavljala čez poletje. Hvaležna bom za vse komentarje, všečke in kritike. Če kdo želi biti Fen, naj pove. Zaenkrat obveščam:
~Bellaza2
Lysm
Heart