»Odvisno. Na tekmah v šprintaricah, doma pa v teniskah. Si pa človek zanimivih vprašanj.« Pogoltnila sem. Zakaj moram vzbujati pozornost? Namesto, da bi tiho sedela v kotu in skrbela za morskega prašička, se pogovarjam s tipom, o katerem vem samo, kako mu je ime, da rad teče s psi in kje živi, poznam pa tudi njegovo družino. Mnogo manj tvegano bi bilo, če se mi ta tip ne bi zdel zanimiv. Najhuje pa je, da sploh ne vem kaj čutim.
»Imaš tekme v povezavi s tekom?« sem vprašala in se v glavi udarila. Zakaj še vedno govorim in sploh ne utihnem? Njemu pa se to ni zdelo čisto nič čudnega.
»Ja.« Zarežal se je. Ob njegovem smehu sem se kar topila.
»Kako pa to?« sem ga vprašala. V glavi sem se še enkrat kaznovala. Zakaj za vraga ne znam utihniti? Novinarjev je več in prav pred vsakim povem le toliko kot moram. On pa me s svojim pogledom prisili, da še govorim in govorim.
»Temu športu se reče atletika, če še nisi slišala.« Udarila sem se po čelu. Gotovo se mu zdim totalno zmešana. Mislim, kdo pa dandanes sploh še ni slišal za atletiko? Pomislila sem, da se norčuje iz mene in to mi je izdal tudi njegov nasmeh na obrazu. Zavila sem z očmi.
»To je tisti šport, pri katerem skačejo in tečejo, ne?« sem rekla in ga pogledala. Želela sem, da s tem nasmeškom ne bi bil tako prekleto lep. Ko se je nasmehnil, sta se mu naredili dve jamici.
»Ja.« To je bil njegov odgovor. »Tako nekako.« Pokimala sem in se spraševala, če se mu zdim totalno zmešana.
»Katera disciplina ti je najbolj všeč?« Ne morem verjeti. Le noro lep fant je potreben in takoj znam tuji jezik. Nisem želela priznati, da si grozno lomim jezik, ko tako veliko govorim.
»Tek na dolge proge. V tem so psi zakon.« Pokimala sem in razmišljala, kaj naj sploh še rečem. Čudilo me je dejstvo, da ga razumem in se ne sprašujem, kaj katera beseda pomeni. To dejstvo pa me je tudi strašilo. Očitno dolgo nisem spregovorila, zato je besedo prevzel on: »Ti tudi kaj treniraš?« Vse, kar sem zmogla, odkimati.
»Ne,« sem rekla, ko se mi je ponovno vrnil dar govora.
»Mislim, da je tale morski prašiček skrtačen,« je rekla Ema in vzela živalco iz mojih rok. Zardela sem. »Luka prinesi ji drugega morskega prašička,« je še rekla in počakala, da je njen brat odšel. »Dobro ti gre slovenščina,« je rekla in pokimala.
»Nehaj. Sploh ne vem, od kod vem za te besede,« sem rekla.
»Kdaj mu nameravaš povedati, kako ti je ime? Verjemi, želel bo vedeti, kako ti je ime. Gleda te, kot da si čokolada in te želi pojesti,« je rekla.
»Povedala mu bom v ponedeljek,« sem rekla in si želela, da ta dan ne bi nikoli prišel.
»Prej, ko boš, bolje bo,« je rekla Ema in odšla do fotoaparata. Jaz pa sem sanjarila o Slovencu, ki je šel po živalco, ki jo bom skrtačila. O noro lepem Slovencu, ki ne sme vedeti ničesar o meni. Skoraj me je kap, ko sem se spomnila tega. Kmalu se je vrnil z novim morskim prašičkom. Pustila mu bom, da bo on kaj rekel, ker če bom jaz izbrala temo, bo grozno. Ker ne poznam toliko jezika. Zdrznila sem se. V normalnih pogojih ne bi nikoli padla na takšnega tipa. Običajno sem se znala zadržati. Ampak on je bil drugačen. So bili tisto sploh normalni pogoji? Ali so vsi Slovenci tako lepi? Ali pa so tisti iz Windshire Empira grdi?
»Torej.«
»Torej,« sem ponovila in upala, da bo pogovor šel o nečem neosebnem. Ampak on je seveda bil oseben.
»Kaj rada počneš v prostem času?« Zdrznila sem se. Tole je huje, kot da bi izvedel mojo identiteto. Kaj naj mu odgovorim? Ne smem mu lagati, ne smem pa preveč izdati.
»Kaj pa ti rad delaš v prostem času?« sem vprašala in upala, da bo odgovoril. On se je le nasmehnil.
»Ne boš se me tako zlahka znebila,« je rekel in me neopazno oplazil z roko. Spraševala sem se, kaj naj bi ta gesta pomenila.
»Luka, ne bodi vsiljiv. Lahko mi prineseš tistega morskega prašička, ki ga krtači in ji prineseš drugega,« je rekla Ema.
»Ne boš se me tako zlahka znebila,« je ponovil in mi nežno vzel morskega prašička iz rok. Ko je izginil ven, je Ema prišla do mene.
»Previdna bodi z njim,« je rekla in vprašujoče sem jo pogledala. Takrat je vstopil Luka in Ema je ponovno izginila za fotoaparat.
»Kaj rad delaš v prostem času?« sem vprašala in upala, da lahko pogovor usmerim v tisto smer, ki je bolj varna za vse. Nikoli nisem marala lagati, zato tega ne bom storila. Lažje je prekrivati. Čeprav je on izjema. Vsem zlahka prikrijem marsikaj. On pa je eden izmed redkih, ki mu to storim težko.
»Skoraj ves moj prosti čas zavzemajo treningi,« je rekel in mi pomežiknil.
»Potem si pa gotovo dober, če stalno treniraš,« sem rekla in se zazrla v njegove oči. Velikanska napaka. Nikoli se ne bi smela zazreti v njegove lesketajoče se oči. Postala sem lahka tarča. On pa očitno ni maral lahkih tarč.
»Najboljši na šoli,« je rekel. Pokimala sem.
»Čestitam,« sem mu rekla in nenadoma nisem več vedela, kaj naj mu rečem, da ne bo vprašal, kaj rada delam v prostem času. Ponovno me je rešila Ema.
»Luka prinesi mi morskega prašička!« je vzkliknila in ošinila uro. »In nehaj jo nervirati. Kmalu bo kosilo,« je rekla in šele takrat sem ošinila uro. Kazala je nekaj čez pol eno popoldne.
»Kaj pa ti rada delaš v prostem času?« me je vprašal. Nasmehnila sem se.
»Prinesi mi novega morskega prašička,« sem rekla in se namuznila.
»Izvedel bom,« je rekel in šel. »Ni več morskih prašičkov,« je rekel, ko je ponovno vstopil v prostor.
»Potem so pa še miši in zajčki. Prinesi mi tistega, ki ga je pravkar očedila,« je rekla Ema, Luki pa sem v roke nežno položila živalco. Moji možgani so med krtačenjem zadnjega morskega prašička razmišljali, kaj bodo odgovorili Luki.
»Kaj rada delaš v prostem času?« je ponovno vprašal in presenetilo me je, da mi ni šel na živce.
»Nimam veliko prostega časa, ko pa ga imam, se pa igram z mojo psičko,« sem rekla in mu v roke dala zadnjega morskega prašička. Ko je prišel in videl, da ne počnem ničesar, se je namuznil.
»Je dolgočasno brez mene?«
»Ne, le ti si precej počasen za atleta,« sem rekla in udaril se je po glavi.
»Miš ali zajčka?« je vprašal.
»Preseneti me,« sem rekla, on pa je pokimal in stekel v drug prostor. Šla sem do mizice, kjer je stal pladenj s pijačo. Bil je na sredini prostora, kjer je bil dovolj oddaljen od Eminega fotografskega kotička. Natočila sem si kozarec vode in v dušku popila. Ko sem prišla nazaj k lijaku, je tam že stal Luka z zajčkom in miško v rokah.
»Sem te presenetil?« je vprašal in se namuznil. Pokimala sem in počasi vzela bitjeci.
~ ~
Hej Metuljčki,
kakšen se Vam je zdel nov del? Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate ali komentirate. Res sem Vam neizmerno hvaležna. Hvala za vsako kritiko, ki mi jo boste namenili. Če ima kdo kakšno idejo, kaj bi lahko dodala za zraven zgodbe (kolaž, opis oseb itd.) mi lahko piše v komentarje, v kotiček, v nabiralnik ... kamorkoli. Pa napišite, če želite, da zgodbo objavljam pogosteje.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj napiše, zaenkrat pa obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart