Hej Metuljčki,
tukaj bom napisala par besed osebam, ki jim je namenjen današnji del. In to so GrizalkaKnjig, HermionA GrangeR in MIS.
*roza*GrizalkaKnjig*roza* Ti si tak pikec in tak knjižnimol, da - brez zamere - ne poznam večjega. Res hvala, da me podpiraš. Si ena izmed PILovih legend. Ostani takšna.
*roza*HermionA GrangeR*roza* Ti si tak pikec. Vedno si pripravljena pomagati. Si čudovita oseba, ki je ni mogoče prekopirati. Ostani takšna, kakršna si.
*roza*MIS*roza* Ti si prava MIS PILa. To spletno stran razsvetljuješ že s svojo navzočnostjo, kaj šele talentom in karakterjem. Ostani takšna, kakršna si.
~~~~~~~~~~~
Ema
Ponovno sem stala pred učilnico profesorja za zgodovino na gimnaziji, ki sem jo včasih obiskovala, ko je končno odprl vrata.
Nasmehnil se je in si šel skozi redke sive lase. Sicer je bil precej visok in vitek za 55 letnega moškega.
»Kaj pa spet počenjaš tu?« je vprašal in se mi nasmehnil. Slonel je na podboju rjavih najverjetneje hrastovih vrat. Vse stene okoli so bile bele.
»To, kar vsak dan odkar ste mi predlagali natečaj Kralja Jacobusa Alexandra Windshire,« sem rekla.
»No prišli so rezultati,« je rekel in se zresnil. Udarila sem se po čelu. Vedela sem, da nimam talenta. Zakaj sploh še vztrajam na fotografiji?
»Je tako hudo?« sem vprašala vsa razočarana. »Konec koncev sploh nisem imela možnosti. Ni še rezultatov, kajne?«
»Uradno še ni rezultatov. Vendar, ker sem eden izmed ocenjevalcev v slovenski kategoriji poznam rezultate. Kralj Jacobus jih je poslal državnemu komiteju in sem jih pač dobil. In ni grozno,« je rekel in mi ponudil list z rezultati. Nisem gledala drugih, le prvouvrščeno. Pisalo je: Ema Stojanovič, 2.a, Slovenija.
»O moj Bog,« sem rekla in skočila od veselja. Profesor se je sladko smejal.
»Pa lepe počitnice!« je rekel in že sem želela oditi.
»Enako!« sem zaklicala in v torbi poiskala svoj telefon. Ko sem ga končno našla, sem poiskala mamin kontakt. Zvonilo je samo nekaj trenutkov, kmalu pa se je že oglasil mamin nežen glas.
»Ema, ljubica,« je rekel glas v telefonu.
»Živijo, mami,« sem rekla in se veselo nasmehnila.
»Kaj pa je, da si tako vesela?« To so pa mame. Vidijo vse, pa četudi le preko telefonske linije.
»Se spomniš fotografskega natečaja?«
»Saj že ves mesec govoriš samo o njem. So prišli rezultati?«
»Ja in ugani kaj.«
»Kaj?«
»Zmagala sem!«
»Oh, ljubica. Tako sem ponosna nate. Prav lepo bo imeti princeso v hiši. Spekla bom torto in o veliki novici obvestila Luko in tvojega očeta.«
»Resno?«
»Ema. Tvoj oče mora vedeti za tvoj uspeh.«
»Ja on že, ampak Luka. Nočem, da bi Princesi mešal štrene.«
»Tvoj brat je in vesel bo zate. Še posebej po tem, ko ga je njegova prejšnja punca pustila.«
»Zala ga je pustila?« sem vprašala nejeverno, saj je bil moj brat že od nekdaj zagledan v to dekle.
»Ja. Povedal ti bo, ko bo pripravljen. Mislim, da sta šla sporazumno narazen, ker gre ona na Havaje.«
»In zato sta šla narazen? Pa rekla sem mu, naj ne pusti te punce.«
»Ja. Iti moram. Poljubčki,« je še rekla in prekinila zvezo. Jaz pa sem šla ob glavni cesti proti hiši pod gradom. Na poti sem se ustavila še v eni izmed trgovin za domače živali, kjer jim delam zastonj koledarje, oni mi pa dajo zastonj hrano.
Ko sem vstopila, sem za prodajnim pultom zagledala plešastega gospoda srednjih let, ki je bil precej obilen in zelo visok. Po navadi se je udaril v glavo, če je stal pokonci. Veselo se mi je nasmehnil.
»Ema!« je vzkliknil in se udaril v glavo. Zahihitala sem se, medtem ko se je on gladil po glavi.
»Živijo, Nik,« sem rekla in se nasmehnila.
»Si prišla po hrano za potepuške živali?« me je vprašal in pokimala sem. »Če bi imel vsaj pol takšno srce, kot ga imaš ti, bi živeli v ravnovesju.« Skomignila sem in prijela vrečke, ki mi jih je izročil. »Potrebuješ pomoč?« je vprašal in že skočil skočiti preko pulta, vendar sem odkimala.
»Ne, tokrat sem z avtom. Ne bom ponovila napake od zadnjič,« sem rekla in se nasmehnila. Res nisem želela, da bi me ponovno zasačil moj bivši, ki je želel izpasti, kot da sploh ni dal mačke z astmo nekemu tipu, ki sploh ni maral mačk.
»Saj nimaš avta,« je rekel in se zasmejal. Bila sem nejevoljna, ker je ponovno ugotovil, da lažem. »Ti pomagam?«
»Saj lahko sama,« sem rekla in odprla vrata.
»Res si trmasta, veš.«
»Vem,« sem rekla in za sabo zaprla vrata. Takoj, ko sem stopila na pločnik sem za sabo zagledala visokega fanta iz drugega letnika na režiji, ki je imel športno postavo. Bil je zelo visok, rubinasto rjavi lasje z tono gela pa so mu štrleli na vse strani. Ravno zato sem pospešila korak. Vendar je lagodno pritekel do mene.
»Še vedno vztrajaš pri tistem svojem nesmislu?« je rekel in se obrnil, da je tekel zadenjsko.
»Če je ljubezen do živali zate nesmisel, potem kar spokaj,« sem rekla in se izognila veji, ki je pa on ni videl. S tem sem pridobila malo prednosti in pospešila korak.
»Ne razumem,« je rekel in želel prijeti eno izmed vrečk, vendar sem se umaknila stran od njega.
»Zagotovo ni prvič.«
»Le pomagati sem ti želel.«
»Če bi mi želel zares pomagati, potem bi me najprej vprašal, če lahko daš mačko tistemu tipu. Že naslednji dan jo je prinesel nazaj in rekel, da ni pravi človek za to.«
»Želel sem ti le pomagati.«
»Mogoče. Ampak kadar ti pomagaš je le še huje, Filip. Sploh ni vedel, da ima astmo.«
»Mogoče sem mu to pozabil omeniti.«
»Mogoče si pa totalen kreten.« Nenadoma sem se ustavila, on pa me je nekaj metrov naprej čakal. Res ne vem, kaj mu je bilo, da se je kar meni nič, tebi nič pridružil mojemu sprehodu. Ozrla sem se okoli in začela iskati zasilni izhod. Preprosto nisem morala več shajati z njim. Zato sem zavila proti parku, v katerem so bile po navadi potepuške živali. Ko sem vstopila v park sem zadihala svež zrak in pozabila na mestni vrvež za mano. Nenadoma me je klicala neznana številka. Vsa nejevoljna sem se oglasila, ker sem vedela, da je na drugi strani moj bivši. Res se mi ni dalo ukvarjati z njim.
»Ja?«
»Kje si?«
»Kaj te briga?«
»Če mi ne poveš, bom pogledal na lokacijo. Zasmejala sem se, ker sploh nisem delila lokacije. Vedela sem, da blefira.
»Saj je sploh nimam vključene,« sem rekla in prekinila. Sedla sem na bližnjo klopco in se zazrla v daljavo. Do mene je prišla mačka, ki je bila črne barve in je imela kratko dlako. Vzela sem jo v naročje in se smehljala. Če me ne bo maral noben tip v vesolju, mi bodo družbo delale živali.
Ko sem čez eno uro končno prišla domov z mačko v naročju, sem šla najprej v garažo. Tam sem jo nahranila in šla mimo vseh stvari za živali, ki jih pa ni bilo malo. Odprla sem zadnja vrata in se zazrla v potepuške živali, ki sem jim sama, sicer s pomočjo brata Luka naredila igrala in kletke. Šla sem mimo vseh kužkov, muck, zajčkov, hrčkov, morskih prašičkov, želvic in mišk ter vsakemu dala v svojo posodico vodo. Črno mucko sem še vedno držala v naročju. Z njo sem šla proti garaži, kjer sem imeli mali lavor s toplo vodo. Notri sem dala dišavo z aromo sivke in notri želela dati mucko, vendar se je upirala.
»Pa daj no. Vsaka do zdaj se je že skopala, saj se boš tudi ti,« sem rekla in odklenila telefon. Šla sem v galerijo in ji pokazala vse fotografije muck, ki so se tudi kopale. Sicer ne z veseljem, vendar so se kopale. Na koncu je le šla v vodo in lepo sem jo okopala. »Vidiš? Sedaj pa bo šla umazanija stran.« Čez minutko sem jo dala ven, da bi jo obrisala in tudi takrat se je upirala. »Ti si pa prava mačja upornica, kajne?« sem jo vprašala in se zasmejala. Prižgala sem fen in jo posušila, potem jo pa še skrtačila. Zapredla je. Nasmehnila sem se in šla spet za garažo. Posadila sem jo v boks zraven muck in ji dala hrano in vodo. Pobožala sem jo po glavi in odšla v hišo. Vstopila sem skozi zadnja vrata in v nos mi je prišel prijeten vonj po kuhanem krompirju, fižolu in kisli smetani. »Doma sem!« sem vzkliknila med hojo skozi kurilnico, ki je bila polna drv in oblačil.
»Lepo ljubica!« je vzkliknila mami. »Kako je bilo v šoli?«
»Pa v redu. Z izjemo Filipa,« sem rekla med hojo po belem hodniku, kjer so viseli trakovi iz mamine in očetove poroke. Šla sem mimo vhoda, kjer so bili lično zloženi čevlji in mimo stopnic, ki so vodile v spalne prostore.
»Kaj je pa sploh naredil?« je vprašala mami, medtem ko sem sedala za mizo. Ozrla sem se po prostoru in se zavedala, da je mami spet pospravljala. Dnevna soba z sedežno garnituro in televizijo je bila čista kot solza. Ko sem se ozrla po kuhinji, ki se je dobesedno svetila, mami pa se je sklanjala nad lijak in pomivala posodo. Ploščice so se svetile, stene bele barve pa niso imeli niti ene packe. Ozrla sem se po klopi in opazila, da ima novo prevleko.
»Njegov problem je že, da obstaja.« Pred mano je postavila krožnik in vilice, ki so bile na mizi že prej.
»Ema!«
»Kaj? Pa če je kar prišel in mi začel pridigati, da je grozno, da sem ga pustila. Pozitivna stran tega je, da sem našla še eno mucko.«
»Okej. O tvojem bivšem se ne bova pogovarjali. Ne morem verjeti, da si domov pripeljala še eno mačko!«
»Oprosti no. Zasmilila se mi je.«
»Saj je v redu. Potrebuješ pomoč pri letakih?«
»Ne. Neke koledarje z lepimi mislimi sem dala trgovini z malimi živalcami.« Mami se je nasmehnila in sedla zraven mene.
»Lepo, da moja hčerka širi obe svoji strasti. Živalsko in fotografsko. Ti pomagam s stojnico?«
»Ne, ni treba. Saj bom imela Princeso.«
»Princeso?«
»Princeso Viktorijo Izabelo Sofijo Karolino Rozalino Windshire.«
»Ja, saj to sem razumela. Ampak zakaj bi sem prišla Princesa?«
»To sem ti želela povedati.«
»No, mi pa povej.«
»Prav. Torej se spomniš natečaja, ki ga organizira kralj Jacobus Alexander Windshire za najboljšo zgodovinsko fotografijo?«
»Tisti o katerem govoriš že mesece in praviš, da nimaš nikakršnih šans?«
»Ja, prav tisti. Konec tedna se zaključijo prijave, vendar je profesor rekel, da že cel teden niso dobivali novih prispevkov.«
»Kaj ima s tem tvoj profesor?«
»V bistvu on pošilja slike kralju, on pa je bil še posebej navdušen nad mojo. Profesor je rekel, da bom najverjetneje, da zmagala in naj se pripravim za princeso.«
»Zelo sem ponosna nate,« je rekla in mi na čelo primazala poljubček. Kot, da tega ni slišala že po telefonu.
~~~~~~~~~~~~
Okej, ja tale del je malo daljši, saj si to naši legendi zaslužita. Hvala vsem, ki spremljate mojo zgodbo, hvala vsem, ki všečkate mojo zgodbo, hvala za vse komentarje, ki mi pomagajo izboljševati moj hobi. Če kdo želi, da ga obveščam naj pove. Zaenkrat obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
Lysm
Heart