Hej!
Ste že kdaj razmišljali, da ste veselo depresivni? To sem mogoče jaz. Nisem prepričana, kako bi to imenovala, ker po vsej verjetnosti to sploh ni pravi izraz. Sem v nekem obdobju, kadar sem obsedena z zasloni. Kakaršemikoli! Telefon, raćunalnik, televizija... Večinoma gledam Youtube in Netflix ali pač kar najdem na televiziji. Ne zdi se mi v redu, ampak si ne znam pomagati. Padla sem v to rutino. Bi to morala napisata v svetovalnico? Mogoče, ampak če je že tu, bo tu ostalo. Torej, je tukaj tudi novi del!
***
Sabina
Petek, 21. junij
Odprem vrata in veselo pozdravim. »Hej, doma sem!« Zaprem vrata in izza vogala že priteče Larisa. Pridirja, kot, da ji gre za življenje ali smrt in se mi zaleti v noge. Močno me objame in jaz poskušam odložiti vrečke. Nerodno jo objamem in ji zašepetam: »Tudi jaz sem te pogrešala.« Počasi me spusti in me pogleda. Prikupno pogleda in reče: »Pogrešala sem te. Sto let, te ni bilo!« To je pobrala od mene. Zadnje čase mami to pogosto rečem, ali pa kakšni sestrični v telefon.
Nasmehnem se ji in takrat se pojavi mama. Njeni kratki lasje so speti v neurejeno figo in okoli vratu ima zavezan predpasnik. Obute ima copate in oblečene oprijete pajkice. Zgoraj ima oblečeno kratko majico, ki se popolno ujema z hlačami. Videti je vesela, ampak hkrati žalostna.
Nežno reče: »Ko bi vaju le oče videl. Tako bi bil ponosen!« Tiho smrkne in po licu ji spolzi solza. Pohitim do nje in ji obrišem solzo. »Ne joči, mama. Saj je ponosen, tam v nebesih. Še vedno je z nami, tudi če ne zares.« Nasmehne se in me objame. Še Larisa prihiti in objame najine noge, ker je premajhna, da bi dosegla, kam višje. Potem se spustimo in z mamo se zasmejeva. Lariso dvignem od tal in jo zavrtim. Potegnem jo k sebi in jo poljubim na vrh glave. Mama poljubi mene na glavo in se odpravi nazaj v kuhinjo.
Na mizi so že krožniki in pogrinjki. Lariso posedem na njen stol. Še sama se usedem. Mama iz kuhinje pride z velikim loncem. Še dobro, da ne vidim v kuhinjo, ker verjetno izgleda, kot, da je noter bomba padla. Mama ni ravno dobra kuharica, ampak paello obvlada.
Lonec postavi na sredino mize in se še sama usede. Povoham in vprašam: »Torej, kaj je danes na meniju?« Našobi se, kot, da je vrhunski kuhar in z prefinjenim glasom reče: »Danes, je na meniju paella za piščancem in školjkami, po receptu neverjetnega Alejandra Desota.« Nasmehne se, ampak vem, da ga pogreša. Obe ga. Larisa, ga niti ne more, ker ga niti ni dobro poznala.
Moj oče, je bil car. Bom kar tako rekla. Bil je prijazen, skrben, delaven in ljubeč oče. Bil je zabaven in preprost, ampak je imel svoj čar. Vedno mi je pomagal pri nalogi in me za nagrado peljal na sladoled. Če sem se res super izkazala, sva šla celo v živalski vrt ali kakšen muzej. Kdaj mi je kupil knjigo in prinesel darila iz potovanj. Vedno si je vzel čas zame. Mogoče, kdaj tudi preveč.
3 leta nazaj sem imela nastop na klavirju. Imela sem pomembno točko in res sem se veselila. Oče mi je vedno pomagal, pri učenju klavirja in zaradi njega sem začela. Tisti dan pa se mu je nekaj zavleklo v službi in mu ne bi uspelo priti na nastop. Bila sem razočarana, ampak sem razumela. Nisem bila jezna, ker vem, da ni bila njegova krivda in sem razumela. Vedno sem razumela.
Ko sem stopila na oder, sem še vedno upala, da ga bom zagledala. Pa ga ni bilo. Bila je samo moja babica, ker je mama pazila Lariso doma. Začela sem igrati in šlo mi je odlično, samo nisem igrala s srcem, ker ga ni bilo. Ko sem končala, me je babica peljala domov in pred hišo je bil policijski avto. Vstopila sem in takoj zaslišala mamo. Jokala je in kričala na vesolje in usodo. Stekla sem do nje in zraven sta stala policista. Posedla sta me zraven mame, da mi nekaj povesta. Takrat sem izvedela. Moj oče, tisti car o katerem sem vam govorila, je bil mrtev. Imel je prometno nesrečo, ker se je peljal na moj nastop. Ker je hitel, ker me je želel videti in spodbujati. Zdaj pa je bil mrtev. Najprej sem se zasmejala, ker ni bilo možno. Čez trenutek pa sem se zavedala, da se ne šalita. Začela sem jokati in se še sama dreti, ampak ne na vesolje ali usodo. Kričala sem nase. Jaz sem ga želela tam, zaradi mene je hitel. Zaradi mene je šel v avto pod stresom in se zaletel. Vse, samo zaradi mene. Tisto je bil moj najhujši dan v življenju.
Pri vsem skupaj so mi še najbolj šli na živce tisti, ki so govorili, da je bil zagotovo neverjeten in odličen oče. Sploh ga niso poznali!