Ko je Klara prišla domov, še nikogar ni bilo doma. Skuhala si je kosilo, ga pojedla in se nato lotila branju sporočil, ki jih je tekom pouka dobila. Ena izmed njih je bila mamina: “Oprosti, danes bo trajalo dolgo, nekaj nujnega je...”. Že spet toti tečni sestanki in klici. ‘In vedno je nekaj nujnega, joj’, si misli Klara. Njena mama je delala kot tajnica v srednji šoli, in je vedno imela neke klice, potem je hitela iz enega sestanka na drugega in nikoli ni imela časa za njeno hčero.
Potem je Klara dobila sporočilo od Lane: “Lahko pridem k tebi, doma je spet glasno...”
Lanini starši so se dosti prepirali zato je dostikrat prišla h Klari, ko sta se kregala. Potem ni rabila poslušati prepirov in ji je bilo lažje. Klara je hitro odgovorila z: “Seveda, kar pridi” in potem šla gledat iz okna, kdaj bo prišla, saj sta živeli eno ulico stran. In čez minuto jo je zagledala, kako hodi po ulici. Pomahala ji je, ko jo je ta videla, pa ji je nazaj pomahala.
“Kaj pa je zdaj spet s tvojima staršema? Je fejst hudo?”, Klara vpraša. Lana ji odvrne: “Oči je spet pozabil dat prat perilo in se je mami takoj spet razjezila, ne vem kaj je z njo.” Lana se Klari tako smili, enkrat je Lana prišla z razjokanim obrazom k njej, mislila je, da se bosta njena starša razšla.
“No, se greva pogovorit o danes ponoči?”, je predlaga Lana. Klara je bila takoj spet vesela in rekla: “Seveda, potem lahko greva do vile in si jo ogledava pri dnevni luči, da bova ponoči vedli kje je kaj”. “Ja to je zelo dobra ideja”, se je strinjala tudi Lana.
Tako sta se še nekaj časa pogovarjali, nato pa sta se odpravili do vile.

Se nadaljuje...


Evo, končno novi del. *b*Oprostite*b* sto krat, skoraj sem pozabla da pišem zgodbo:sob::sob::sob::sob::sob:
No, upam da vam je všeč...