Hai!
Odločila sem se pisat novo zgodbo, ki je podobna zgodbam Davida Williamsa.


Se kdaj vprašate kaj so mislili vaši starši, ko so vas želeli imeti?
No, če ja, potem smo v tem skupaj. Vprašanje kaj so mislili starši mislili, ko so vas imeli je postalo zelo pogosto. Res, kaj so mislili?
Seveda. Vsi bodoči starši so prepričani, da pomeni imeti otroka vse najprijetnejše stvari. Pa je to res? Seveda, da ni res. In to starši ugotovijo, ko je že prepozno. Ni več izhoda. Za najmanj 18 let so dobili pokoro na dveh nogah. Ampak dojenčki, takoj, ko se rodijo izgledajo prav ljubki a ne? Lepo spijo in so pridni. A čez nekaj dni, se pokaži njihov pravi jaz. Ker dojenčki:

-Kričijo
-Kakajo v plenice
-Ves čas nekaj hočejo
-Nikomur v hiši ne pustijo spati
-Pljuvajo in bruhajo kjer jih je volja (po navadi tam, kjer nihče noče tega)
-Si izmišljujejo kaj bodo in kaj ne bodo
-Ko jih poizkušaš obleči se zvijajo in jokajo na vse pretege.

No to je le nekaj stvari, ki jih počnejo dojenčki. Veliko jih je še, ampak gremo naprej.
Torej:
Starši mislijo, da je dojenček nekaj lepega in prijetnega. A kmalu ugotovijo, da so se močno zmotili. Potem bi najraje klicali zavetišče za otroke in dojenčka odpeljali tja. Ampak na žalost to ni mogoče. Ko enkrat dobi otroka, ga ne moreš dati nazaj. Tako je. Kruta resnica.
Večina staršev, pa se vseeno trudi, da bi se imeli z otrokom lepo. V veliki večini to ni mogoče, ampak se starši, ki imajo svojega otroka oziroma zverino radi, ves čas slepijo in menijo, da je tako le za nekaj dni in bo kmalu bolje.
Pa ni. Dojenček kruli in vrešči do svojega 5. leta, ko ga nemarno izselijo iz vrtca, kjer je kraljeval 5 prelepih let. (Vsaj zanj).