da si malo obudite spomin lol: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ko-izginejo-iz-sveta/6
~~
Peš se odpravi do policijske postaje, ki je od njegovega doma oddaljena približno petnajst minut. Pred njo je polno novinarskih kombijev. Prepozna svetlolaso novinarko, ki se grabi med drugimi, da bi prva dobila izjavo.
Mikrofoni so naenkrat pred Leonom, on pa le zamahne z roko, češ, da ne bo dal izjave. Odpre vrata, zazre se v prazno čakalnico. Tako je tiho, da je prepričan, da če bi padla šivanka na tla, bi slišal.
»Policistka Vranec,« reče mlada ženska, ki hitro prihiti iz ene od sob in mu poda roko v pozdrav. Leon za seboj čuti, kako se vse bliska od fotoaparatov. Prekleti novinarji.
»Leon. Leon Hribar,« odzdravi. Njene roke so tople in njeni prsti dolgi, členki so izbočeni in delujejo nekoliko poškodovani. Kljub vsemu se mu zdi, da so to nežne roke, ki nikogar ne bi poškodovale, temveč varovale in zaščitile.
Sledi ji v isto sobo, v kateri je bil pred parim urami. Temni kodri kot najtemnejša noč, ji plapolajo v speti hitro narejeni razmršeni figi. Temnejša pol, ji poudari ustnice, izstopajo pa tudi njene pegice in obraz poln pik. Najverjetneje je le par let starejša od Leona, približno 5 let, bi človek rekel na oko. Če pa zdaj ne bi bila v takšnem položaju in če Leon ne bi izgledal kot morilec in če ne bi bila na policijski postaji….
Bi človek z lahkoto rekel, da sta mladi par. In če pri vsem tem še ne bi bilo Meline in bi jo Leon spoznal nekje drugje, bi jo preprosto poiskusil ogovoriti in pridobiti njen kontakt, jo povabiti ven. Ampak nič od tega ni resnično, Leon ne živi v pravljici, njegova zgodba bi bila verjetneje predstavljena skozi grozljivko, v kateri ga bodo morda obtožili, da je ugrabitelj ali morilec.
Policistka odpre vrata, v isti sobi na istem stolu kot prej sedi načelnik Vilar. Nekaj na njem daje Leonu sumljiv občutek.
»Spet ti,« zamrmra Vilar sam pri sebi, ampak dovolj naglas, da Leon sliši.
Potem se Vilar odkašlja, še njegov kašelj in način kako to naredi spravljata Leona ob živce. Vse na tem človeku se Leonu zdi tako čudno in nikakor se ni mogel ujeti z njim kot da ne bi bila na isti valovni ravni.
»Imamo nove informacije,« Leon se tokrat tako zdrzne, da ga še policistka pogleda po strani. Srce mu začne biti hitreje, strah ga je, da mu bo to skočilo iz prstnega koša.
»Mrtva je.« Hladne besede zadonijo po sobi. Leon se ozre po sliki, ki visi na steni. Štirje nasmejani, mladi prijatelji. Le kje je že videl to sliko. Ovitek. Saj res, bila je za prozornim ovitkom od načelnika načelnikovega telefona, le manjša. Na steni je velika uokvirjena fotografija. Na okvirju z zlatimi črkami nekaj piše, a Leon ne more razbrati besed od tako daleč, iz takšne razdalje
Nasmejana blondinka, s sinje modrimi očmi. Roka okrog nje pripada visokemu mladeniču, s temnimi očmi in istimi medeno rjavimi kodrastimi lasmi kot Melina. Njen brat.
Na blondinkini desni strani je malo manjše, nasmejano dekle z rjavo-rdečimi lasmi dolgimi do ramen. Ona stoji ob prav tako velikemu temnolascu z zelenimi očmi.
Leon si že predstavlja kako bo kmalu ob tej fotografiji visela še tista nasmejana Melina, na okvirju pa bo pisalo nekaj v smislu: Počivaj v miru, bila si premlada za smrt. Ali pa druge bedarije.
Leon komaj zine besedo, »Kaj?«
Policistka Vranec se mu sočutno nasmehne, iz njene značke je prebral, da ji je ime Maja. »Našli smo njen telefon.«
»Ob reki,« jo dopolni Vilar. »In stopinje, ki so se ujemale z njenimi.«
»Vodile pa so naravnost, k reki.« Soba spet popolnoma utihne. Ne bi si naredila tega, ne bi se ubila. Nemogoče. Ni naredila samomora. Leona pa zbode tista grenka misel in občutek krivde. Nikoli je sploh nisi zares poznal, vedno si se le tekmoval z njo, užival si ob tem, ko si jo spravljal ob živce. Zdaj si dobil svojo porcijo, kreten, sam si hotel, da bi izginila za vedno.
Pobudo po pogovoru spet prva poda Vrančeva in ga tudi začne. »Vem, da si zmeden. Tako, da ti bom pojasnila, dobil si veliko informacij naenkrat. Zato greva lepo od začetka.«
Leon samo pokima.
»Torej… danes smo jo iskali, kot veš smo sprožili iskalno akcijo. Našli smo razbit telefon, ki je bil namerno poškodovan. Potem smo opazili stopinje, ki so se ujemale z njenimi in te so vodile le do vode. Tako, da je popolnoma zagotovljeno, da je naredila samomor.«
Tišina.
Blisk fotoaparata.
Čakaj, kaj?! Fotoaparat.
Eden od novinarjev je ujel našo trojico, kako ravno razpravljajo o Melinini smrti.
»Dokazov imamo dovolj, tako da je potrjeno. Truplo še iščemo, a tudi brez tega, lahko potrdimo njeno smrt. In odvržemo obsodbe in sume o vas. Gospodič Hribar.« Načelnik res ni maral Leona, še način kako je izgovoril njegovo ime je pričal o tem.
»Ampak, ne more biti. Ne bi si naredila tega,« vskoči Leon. Rabi več dokazov, potrebuje truplo, da si dokaže, da je to resnica. Pa čeprav nekje v njegovem srcu njen plamen že ugaša.
»Njena mama je dejala, da si nikoli ni bila z nikomer blizu,« je rekel Vilar in se zlovešče nasmehnil. Ta dva se res nista marala. »Tako, da močno dvomim, da ste jo sploh poznali.«
Policistka si popravi temni koder las za uho, pri tem pa ošine Vilarja s pogledom.
~~
hvala da si prebral/a