Zamislila sem se.
"Je to mogoče?" "Neeeeeeeeeee!" sem si rekla.
Odšla sem do moje knjižne police ter vzela priročnik "PUBERTETA". Naslov se je tako bahavo lesketal na beli platnici.
Odprla sem jo. Lepo počasi ter z razumevanjem sem prebrala uvod.
~ta knjiga je za mladostnike, stare od 10 do 16 let. Menim, da si pri sedemnajstih že skoraj zrel~ je pisalo nekje sredi stavka. Ime pisateljice je bilo zapleteno. Ne spomnim se ga. Z gromozanskim zanimanjem sem pogledala na drugo stran. Napisana so bila vsa poglavja in na katerih straneh so. Še nikoli prej nisem brala te knjige(ni me mikala). Pokukala sem na prvo poglavje 'MOJE TELO' ter videla, kaj najdem v tem poglavju. Kot zdolgočasen otrok, ki gleda bedno risanko sem šla na drugo poglavje' KDO SEM?'. Pogledala sem, kaj lahko najdeš v tem poglavju ter sem zbegano iskala odgovor na moje vprašanje. Zdelo se mi je celo, da mi nad glavo visi veelik vprašaj.
Potem pa zelo naglas vzkliknem od veselja"Ahaaaaaa!" ter grem na stran, kjer je naslov 'Moji občutki'. Pozorno preberem.
~ V pubetreti boš čutila(ta knjiga je za punce) veliko čustev, ki te bodo premetavala..............................................................................Tudi sovraštvo do staršev se bo kmalu razvilo.....................................................Ne skrbi......................~
In podobne stvari. Zamislila sem se. Zato mi gre na živce, če mi mama reče 'srček', 'sonček' in 'ljubček'.
Zadovoljna sem s tem, kar sem prebrala.
To knjigo mi je teta podarila za 11. rojstni dan.
"Tako dragica. Tale knjiga ti bo pomagala odraščati. Upam, da ti bo pomagala, čeprav na prvi pogled izgleda zelo dolgočasna. Vendar si sedaj najstnica! To ti pove že sama številka: eNAJST. Vse najboljše, Lana! No, bom zaključila, da ne bom zvenela preveč pocukrano, saj ti to zagotovo ni tako vščeč!" mi je po računalniku voščiča prejšnje leto. Jaz v Sloveniji, ona v Kanadi. Čez par tednov sem po pošti dobila knjigo.
Lepi spomini.
"Kooosilooo je na miziii!!! Pridite!!" slišim mamo vpiti iz kuhinje.
Ko pridem na hodnik že slišim topotati Lucie po stopnicah, rekoč: " JOJ, kako sem lačnaaa! Hrane!" je duhovito vpila.
Hihitala sem se ji. Pritekla je k meni. Vendar mi je takoj šla na živce.
Za mizo je začela blebetati nesmiselne ter neumne reči.
"Pa smo spet tam" sem si sama pri sebi rekla. Očitno se bo treba sprijazniti, da počasi prihajam v tisto, meni grozno reč, ki je ne želim poimenovati.

Hejla! Nov del tukaj! Povejte, če vam je všeč. Pa prosim ne pozabite lajkati to objavo!! To mi daje voljo, da pišem naprej Lana's life. Če se šeniste, se tudi naročite name, da boste obveščeni, ko pride nov del, kar bo po mojem seveda kmalu!! Lepo se imejte, izkoristite nedeljo ter še enkrat: komentirajte!:kissing_heart::hugging::green_heart:

Billie#13:ghost::unicorn: