ok, ta del bo pripovedoval Anže, sam tok da veste
••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••
*b*ANŽE*b*

Ko so Ano pripeljali na urgenco, je bila res v slabem stanju. Bila je v nezavesti, cela je bila okrvavljena in njena desna noga, no, ta je bila v tako obupnem stanju, da sem še jaz komaj gledal. A moral sem se navaditi, saj sem si želel postati zdravnik, o točni smeri še nisem odločen. Izak se vsaj ni izkazal za bedaka, saj je iz Aninega telefona takoj poslal obvestio meni in njenemu bratu Davidu, da je na poti na urgenco. Skupaj sva se odpravila naravnost tja in hvala bogu, da najinih staršev ni bilo doma.


Ano, ki je bila še vedno nezavestna, so namestili v sobi, in z Davidom sva bila ob njej. Nestrpno sva čakala zdravnika, saj sem bil prepričan, da Ana potrebuje operacijo. Med premišjevanjem sem slučajno opazil, da je noga od prihoda močno zatekla in pordela. Ker sem videl Ano že ob prihodu v bolnico, se mi je zdela noga zdaj veliko bolj zatekla kot prej. Da ne govorim kakšne nogice ima, meni se zdijo kot zobotrebci. Ker nisem našel zvonca, sem stekel do najbližje medicinske sestre in na kratko obrazložil nastalo situacijo. Hitro je stekla po zdravnika in skupaj smo odšli v sobo. Ta je bila bela in skoraj brez pohištva; v njej sta bili samo postelja in stol. Kot v zaporu, le da je tu prostor imel vonj po razkužilu.


Zdravnik je na hitro pregledal Ano in prišel do zaključka, da je treba pošteno okregati tiste, ki je niso takoj pripravili za operacijo, mene pa pohvalil, da tako dobro opazujem in vem, kaj je treba narediti. Res je tudi, da sem se v Ano malo zaljubil in zanjo sem bil pripravljen storiti vse. Ni minilo niti 5 minut, odkar so Ano odpeljali, že je v sobo vdrl Izak. Zasul naju je z vprašanji, kako je, da sploh ni opazil, da je ni. Povedal sem mu, da je na operaciji zaradi hujše poškodbe - tako sem predvideval, in planil je v jok. Govoril je nesmiselne stvari, da on je vedel, da ga zasleduje, da je ni on opozoril na nevarnost, pa da mu je rešila življenje in je on njenega uničil in podobne bedarije (moje mišljenje takrat). Ko sva ga z Davidom vsaj za silo pomirila, je vstal in se odmajal iz sobe, še vedno hlipajoč.

Ne vem, koliko časa je dejansko trajala operacija, vem samo, da se je meni zdelo, kot da ta! sedim že cele mesece. Ko so naposled Ano le pripeljali nazaj, sem na zdravnikovem obrazu opazil utrujenost. David mu je odstopil stol, da se je lahko vsedel.
Zdravnik je začel govoriti. "Ta operacija je bila zelo naporna. Stegenska kost je bila prelomljena na več mestih, sklep kolena pa je bil nekje razlomljen tako, kot da bi zlomil lupino jajca. Komaj smo nogo spravili v naraven položaj, a ni nujno, da bo tako tudi ostalo. Nekdo bo moral noč in dan dežurati ob njej, saj se ob vsakem najmanjšem premiku kaj spremeni. Takrat je takoj treba poklicati najbližjo medicinsko sestro. Po vsej verjetnosti se bo to zgodilo takrat, ko bo prvo noč bila pri zavesti in se bo ponoči premikala."
Za trenutek je umolknil. "Trenutno je v nezavesti in tako bo verjetno še nekaj dni. To je sreča, saj se bo kost lahko vsaj malo naravnala. Opremili smo jo z vijaki in žicami, namestili smo ji opornico, več pa že skoraj ne moremo narediti."
"Kako pa kasneje hoja in ples?" sem vprašal zdravnika.
"Da bo spet začela hoditi, bo trajalo kar nekaj časa, ne vem pa, če bo še kdaj plesala. Odvisno od vrste plesa," je odgovoril.
"Pleše balet." V Davidovem glasu je bilo zaznati strah in otopelost.
"Kot sem že povedal, ne vem, če bo še lahko plesala," je zdravnik zmajal z glavo. Nato je vstal, dvignil roko v pozdrav in se odpravil ven.

Šele takrat sem pogledal na uro. Tri zjutraj. Začel sem se spraševati, koliko časa sem že tukaj. In spomnil sem se, da doma nihče ne ve, kje sem. Hitro sem mami napisal, da sem pri Ani in da podrobnosti izve zjutraj. Ravno sem hotel to predlagati tudi Davidu, ko sem opazil, da je zaspal. Napisal sem taisto tudi njuni mami. Nato sem se še jaz namestil kolikor udobno sem se lahko in zaspal.


*b*NASLEDNJI DNEVI*b*

Naslednje dni se ni dogajalo nič posebnega. Z Davidom sva se izmenjavala na dežuranju, včasih pa sva bila oba hkrati. Takrat sva se veliko pogovarjala, ker tam nimaš pri milem bogu kaj početi. Ana se ni in ni zbudila, zato sem jaz to označil za komo. Na žalost so bile počitice in se nisem mogel zaposliti nit s prepisovanjem snovi. Dnevi so se vrteli predvsem okoli telefona, knjig in neomejene količine kave. Za znoret, vam rečem. A en dan se mi bo za vedno vtisnil v spomin.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Evo, upam da je zanimivo<33