Hojla!:blush:
Ker sem opazila, da v pisalnici še ni bilo objavleno nobeno dramsko besedilo sem se odločila, da objavim enega, ki sem ga napisala iz odlomka s knjige Orientacisti: Škorpijonov pik :books:


Prizor: Po tekmi
Dogajalni prostor: v Benetkah, pri stojnicah, blizu avtobusnega parkirišča
Osebe: Polona, Martin, Maj, Filip Jakob, voznik avtobusa, Monika

Filip Jakob (navdušeno): Bravo, Majot! Odličen čas!
Maj (zadihano): Crknil bom!
Filip Jakob: Dober si bil! Do sedaj sta bila po mojem boljša, samo še tisti Šved in en Madžar.
Maj: Je Polona že nazaj?
Filip Jakob: Ne, nisem je srečal. (Skomigne.)
Maj: Jaz tudi ne. (Zaskrbljeno se popraska po glavi in ozre naokoli.)
Filip Jakob: Mogoče sta se kje zataknila z Martinom?
(Filip Jakob in Maj si na zemljevidu ogledata, kaj sta pretekla.)
Maj (nejevoljno): Pet do šest predelov Benetk sem pretekel! Cannaregio, tu je tisto geto, tam je ful zapleteno. Same ozke in slepe uličice. Sv. Marko je pa zabasan s turisti, da te vse mine! Komaj sem našel kontrolne točke! Pri šestnajstki sem izgubil pet minut, ker je en špeglar sedel skoraj na njej!
Filip Jakob: Moja proga pa je bila res samo po San Paolu in okoli Trga Sv. Marka. Tako da sploh ni bilo težko. Je pa res ful polno turistov. Sem skoraj v vrsti stal, da sem lahko čip vtaknil kontrolo!
Maj: Če se bo Polona znašla, bom pa res presenečen. (Pavza.) Res sta se srečala! (Pokaže proti Poloni in Martinu.)
Filip Jakob (navdušeno): Dajmo!
Maj (navdušeno): Dajmo!
(Polona in Martin prisopihata k njima.)
Filip Jakob: Kje sta se srečala?
Martin: Na dvajsetki, tik pred Rialtom. (Pokaže na zemljevid.)
Polona: Jaz sem si ogledovala Benetke z mostu, ko je mimo pritekel Martin in se ustavil, da me vpraša, kako mi gre. Seveda sem se izgubila, no, nisem se izgubila, ampak nisem našla vseh kontrol.
Martin (jezno): Saj ni čudno! Eni Kitajci so ji sledili in jo fotkali, da je šlo še meni na živce! Od vsega folka so si izbrali prav Polono!
Maj (nagajivo): Jim je bila očitno všeč. (Pavza.) Hej, Martin, samo, kako ti je uspelo, da si me prehitel, če si spotoma čvekal še s Polono? (Začudeno pogleda.)
Martin: zato ker sem tekel z nadzvočno hitrostjo, dokler se nisva srečala!
Filip Jakob: Jaz sem tudi tekel s svetlobno hitrostjo, pa so me še prehiteli! Krivica!
Polona (prizadeto): Nehajte, jaz sem diskvalificirana. (Pavza.) Ampak Benetke sem pa videla v vsem razkošju. Bila sem tukaj pa tukaj… (Kaže po zemljevidu.) Verjetno sem bila povsod. Pa saj Benetke sploh niso velike!
Maj: Če se za štrikaš med uličice so ogromne! (Zmaja z glavo.) Jaz sem dvakrat zašel v slepo ulico! (Kaže po zemljevidu.) Prehod je bil tako ozek in domačini so sedeli kar vsepovprek, da sploh nisem mogel mimo. Potem pa sem srečal gručo japonskih turistov in našega šoferja, kako je klepetal z njimi! Tip prav obvlada!
Filip Jakob: Jaz pa sem postal lačen, ko sem vohal vonjave iz kuhinj. Če bi znal italijansko, bi se povabil na kosilo!
Martin: Meni pa Benetke smrdijo po ribah!
Polona: Meni pa to diši po morju. (Pogleda Moniko, ki stoji malo stran.) Poglej, Monika. (Pavza.) Kaj pa je z njo?
Maj: Nič. Je kaj narobe?
Polona: Ne vem, ampak tako grdo gleda, kot da nikogar ne mara.
Martin: Najbrž je samo ljubosumna in zakompleksana. Kot Jure, samo po žensko.
Maj: Ampak rezultat pa je dosegla! Medalja bo!
Martin: No, naj bo. Jaz sem dokončno trinajsti.
Polona: Srečna ali nesrečna številka?
Martin: Bomo videli. (Prijazno pogleda.)
Maj: Jaz sem ostal petnajsti in F. J. je obdržal tridesetko. Misim, da je odličen rezultat, če si med prvimi petdesetimi od petstotih!
Polona (navdušeno): Res je! Odlični ste bili! Čestitam! Če samo pogledam konkurenco! Iz cele Evrope, pa še vojaki in kartografi!
Martin (razneženo): Prav imaš! Lepo je biti tukaj!
Polona: Emm…ej, fantje, imamo še nekaj časa, lahko bi pogledali če imajo kaj koristnega na stojnicah?
(Fantje pokimajo.)
Martin: F. J., krasna majica! Prav zate narejena!
Filip Jakob (navdušeno): A niso carski ti prodajalci? Čakaj, jo bom poskusil.
(Izza vogala pride voznik avtobusa.)
Voznik avtobusa (veselo): O, fantje in dekle, kako je šlo? (Zamaja s šesterico brezalkoholne pijače.)
Martin (nejevoljno): Hja, bolj slabo!
Polona: Meni pa se je zdelo prav posrečeno. (Pavza.) Imate namen potovati daleč? (Pokaže proti voznikovi roki, v kateri je pijača.)
Voznik avtobusa: To? (Veselo.) Izvoli! Prava domača italijanska brezalkoholna pijača! Poznam nekoga, ki jo izdeluje. Morate jo poskusiti, ker je odlična! Meni je tako všeč, da sem kupil kar celo zalogo! (Poda pijačo Poloni in jo potreplja po hrbtu.)
Polona: Saj sem res žejna, da imam čisto suha usta. Hvala! (Poskoči!) Ej, prisegla bi, da me je nekaj zbodlo!
Martin (začudeno): Zbodlo?
Polona (mrmra): Tako…kot bi me zbodlo…nekaj. (Pogladi mesto pika.) Očitno so tukaj neki zoprni žužki!
Martin (nasmejano): Ah, saj ni bilo nič!
Filip Jakob: Mene nič ne pika! (Maj skomigne.)
(Par sekund pavze.)
Polona (se oblizne po pitju pijače): Res je odlična! (Poda pijačo fantom, ki jo poskusijo.)
Martin: U, še en sendvič zbašem vase! (Pogladi se po trebuhu.)
Maj (posmehljivo): Ne bo se treba preveč basati, ker so sendviči čisto speštani! (Martinu pomoli sendvič).
Martin: A to je sendvič?
Maj: Ne, to je tisto kar je od njega ostalo. (Nasmehne se.)
Martin: Njami! To je skoraj kot palačinka s sendvič nadevom. (Oblizne se.)
Maj: Kar privošči si.
(Martin si v žep vtakne kroglico alu folije, ki je ostala od sendviča.)
Filip Jakob: Škoda, ker ni lepljiva. (Pavza.) Lahko bi jo nalepili na steber s čigumiji. Potem pa bi se še lesketalo, ne samo dišalo.
Polona (zgroženo): O, svinjsko! (Se nasmeje.)


Malo daljši je ampak, ja, nekaj novega.:grin::heart:
Adijo!:kissing_heart: