Ojla! V moji zadnji objavi sem vprašala, kdo želi da objavim mojo novo zgodbo. Nabralo se je kar nekaj pozitivnih odgovorov, zato je tu! Uživajte v branju in lajk in komentar mi pomenita OGROMNO, ker sem se res potrudila. Upam, da pri tem delu zberemo vsaj 3 lajke ;)

UVOD
Ja, na svetu obstaja veliko legend. Ena govori o morskih deklicah, druge spet o vilinih … Zagotovo pa vsi poznamo legende o zmajih. O ljubljanskem zmaju, o zmaju ki bruha ogenj. A za tole boste slišali prvič. Prvi boste, ki boste izvedeli to skrivnost, prvi, ki boste to skrivnost morali obdržati zase in prvi, ki boste izvedeli pravo legendo o zmaju …
1. Del
»Sabina, v šolo bo treba!« mi ob 7ih zjutraj zakriči mami. Budilko se zjutraj vsaj da utišati, mame pa ne, zato nimam druge izbire kot da se potrudim ustati. Nase navlečem kar mi prvo pride pod roke. Tokrat so to jeans hlače in kratka majica črne barve. Uredim si frizuro in se zmigam k zajtrku s še na pol zaprtimi očmi. Za čuda smo vsi za mizo (mama gre običajno takoj ko me zbudi v službo). Upam da ni kaj resnega.
»Mama, se ti ne mudi v službo?« naposled vprašam. Počasi izdihne in me žalostno pogleda.
»Ne, včeraj sem dala odpoved« odkima in si vzame kos kruha. Tudi jaz malo žalostno pogledam, ampak … Je že imela razlog, da je odšla. Če bi bila res zadovoljna z njo, je ne bi zapustila. Pogledam na kvadratno stensko uro, ki bije 8 zjutraj.
»O, ne zamudila bom!« opozorim (izgleda sama sebe). V usta si zbašem kos kruha in košček sira ter že stečem skozi vrata. Tik pred hišo imam avtobusno postajo. To je po mojem mnenju zelo priročno, da avtobusa (skoraj) nikoli ne zamudiš. Okej, pustimo filozofiranje o avtobusu in se raje odpravimo v šolo.
Niti ni tako natrpan. Bus, seveda. Le stalne stranke, ali kako se temu reče; debeli Jerry, tiha Maša, tečna Polona, zgovorni Jure in jaz, osamljena Sabina. Ja, nimam prijateljev. Vsak dan upam, da se kdo prikaže izza vogala, a nimam sreče. Kaj želiš, vsaj odličnjakinja sem. Zaradi tega me vsi zbadajo in govorijo da sem piflarka. Vsakdanje življenje najstnice v ČISTO VSAKI zgodbi. A ko bi bilo moje življenje kot zgodba, še zdaleč ne. Verjemite, če se mi bo kdaj zgodilo kaj vznemirljivega bo to pri Svetem Nikoli. Zdaj si najbrž mislite: Joj, bo kaj zanimivega sploh v tej zgodbi, ali bo ta cel čas nakladala. Naj vas malo razvedrim in povem, da zgodbo pripovedujem jaz. Jej, še več nakladanja. Čisto navadna 12letnica pripoveduje o svojem življenju. To pa še zdaleč ne bo kakšen dnevnik, ker mi ga starša nočeta kupiti. Pravita, da preveč stane in ga ne rabim. A oblačila pa kupujeta vsak dan v letu?! Staršev včasih res ne razumem. Kaj sem že razmišljala? Aja saj res, moje RAZBURLJIVO življenje (razburljivo v narekovajih). Sploh ne vem zakaj vam še vedno razlagam o sebi, ko zgodba sploh ne govori izključno o meni. Govori ja, ampak … Je sploh pomembno kar zdaj razlagam? Okej, gremo od začetka. Sem Sabina. Moje življenje je ena sama …
ENO URO KASNEJE
In to sem jaz! Vem, vem da dolgovezim in bi v resnici morala pripovedovati kaj se dogaja okoli mene, da bi bila to prava zgodba. No, pa poglejmo. Tukaj so sošolci, ki gledajo vame, učiteljica, ki nekaj vpije in me grdo gleda … Aja pa še ptiček je tukaj zunaj. Joj, kako je lep …
»Če bi se ti kdaj zbrala Sabina, bi se svet podrl!« se zasliši učiteljico, ki je zdaj že nevarno blizu mene. »Si sploh slišala kaj govorim?« Negotovo pokimam. Če normalen človek ne ve, da to pomeni, da niti nimam pojma pri katerem predmetu smo, potem nekaj ni v redu.
»Ja, ja seveda … Potem pa mi povej kaj sem ravno razlagala« še vedno sili vame učiteljica. Kaj ne vidi da nimam pojma? Pa pravijo da so učiteljice najpametnejši objekt v šoli (seveda takoj za računalniki in bistrem Petru). Če še zdaj ni dojela da nimam pojma o ničemer bo težko uspela v karieri …
»Emmm … O samostatalnikih?« vseeno poskusim in molim da sem zadela vsaj eno črko.
»Kot prvo. Reče se SAMOSTALNIKI, in kot drugo, sploh nismo pri slovenščini!« Upsi. Hej, kaj pravijo. Poskusiti ni greh!
»Kaj pa ste razlagali gospa učiteljica?« vprašam priliznjeno kot lisica, ki hoče pretentati kokoši.
»Rekla sem, da smo dobili novega sošolca« mi pojasni in pokaže na levo stran od mojega sedežnega mesta. Šele takrat tam opazim fanta. Zdrznem se kot lisica, ki hoče pretentati kure, pa se ji za hrbet priplazi volk. Ali pa kot volk, ki se lisici, ki hoče pretentati kure priplazi za hrbet, njemu pa medved. Ali pa kot medved, ki … Okej, dovolj živali. V glavnem: Presenečena sem bila, kako ga nisem opazila že prej. No, glede na to kako sem zasanjana bi najbrž že zgorela v goreči hiši, preden bi sploh posumila da gori.
Upam, da vam je bilo všeč!
Vaša dg