Pisalnica - Legenda o zmaju 2. del

Hej hoj! Tukaj je že nov del! Upam, da boste uživali v branju in lajka ter iskrenega komentarja sem neizmerno vesela! :) Hvala vsem, ki ste prebrali prejšnji del:kissing_heart:.
P.S. Če zberem 16 lajkov ali več, že danes objavim nov del (Tak cilj sem zadala, ker je nemogoč:joy::grimacing:)
UŽIVAJTE IN NEIZMERNO SEM HVALEŽNA VSEM, KI SO 1. DEL LAJKALI IN KOMENTIRALI IN BODO TUDI TEGA:relieved::heart_eyes::stuck_out_tongue_winking_eye::kissing_closed_eyes:.


2. del
Ampak, kdo ve? Mogoče bova z novim fantom prijatelja! Mogoče moje življenje le ne bo več tako dolgočasno. Okej, saj še njegovega imena ne vem.
»Kako ti je ime?« vprašam in se zazrem v njegove temno zelene oči. Strmim vanj, odgovora pa od nikoder.
»Jaz sem …« je ravno začel ko vskoči učiteljica.
»Bosta nadaljevala zmenek po pouku.« seveda se je zaradi te izjave začel smejati ves razred. Tipično! Joj, kam bi to učiteljico poslala … Da si upa … Poglejte, v njeni pogodbi za delo ni pisalo, da lahko sramoti učence! Pritožba! Pritožba! Okej, to ne bo delovalo, ampak priznam da bi bilo bolje nadaljevati spoznavanje kasneje. Zdaj bom raje začela slediti pouku. Impresionirani, kajne?
»Legenda o zmaju …« začne učiteljica in jaz se (seveda) že dolgočasim. Saj sem pametna in se rada učim, a v šoli je dolgočasno. Najbrž zato, ker učiteljica le nekaj na dolgo in široko razlaga in nimam prijateljev. Čakaj malo … Zakaj sploh nimam prijateljev? Sem že parkrat koga vprašala če bi bil moj prijatelj pa so le odkimali in stekli stran. Ali sem tako čudna? Sem le navadno najstniško dekle z rjavimi lasmi, pegicami (in seveda) nekaj mozolji po obrazu. In seveda so moje misli spet odtavale drugam.
»Sabina poslušaš?« me iz precej poglobljenega razmišljanja predrami učiteljica.
»Jap!« rečem in ošinem novega fanta s pogledom, češ, kaj smo že govorili. Hitro mi pokaže zvezek v katerem je narisan zmaj. Aja, saj res! Pomežikne mi jaz pa se udobno namestim v stol in poslušam dalje.
»O zmajih obstajajo številne legende. Takšne in drugačne …« Boooooriiinggg! Zakaj se nikoli ne pogovarjamo česa zanimivega? No, vsaj pisati ni treba. Mojega 'soseda' to očitno zelo zanima, saj z veliko iskrico v očeh posluša dalje. Ah, ljudje smo si različni. Jaz nisem toliko za te fantazijske pripovedi. Raje imam realistične ali ljubezenske. Kot Romeo&Julia. Joj, kako obožujem to zgodbo … Pustimo zdaj romanco in se vrnimo v resničen svet, kjer učiteljica še vedno stoji pred tablo in nekaj na dolgo razlaga. Ni že zdavnaj minilo 45 minut? Ozrem se na uro kjer kaže da je minilo … 10 minut? Tole ne dela prav!
»Učiteljica koliko je še do konca?« vprašam.
»Ne moti me med razlago! Če te pa zanima pa je … še 35 minut.« Hm, očitno tista ura le ne dela narobe. Kako še tako dolgo?!
»Upam, da ste si kaj zapomnili učenci, ker to boste imeli za predstavitev« veselo pove učiteljica. Kaj?! Jaz nisem nič poslušala! Ojoj ojoj ojoj ojoj …
»Zdaj pa še, zakaj so zmaji tako nevarni …« spet začne pripovedovati.
»Nas ne zanima!« Se oglasi nekdo iz bolj sprednje klopi.
»Tiho Marko!« se nad njega zdere učiteljica.
»Ime mi je Mark!« protestira Mark … Ali Marko … Ni mi najbolj jasno.
»Okej, ignorirajte moteče objekte …« reče malo nesramno »Torej zmaji so nevarni, ker bruhajo ogenj in napadajo ljudi …« Zaslišim globoko dihanje. Prihaja od mojega soseda. V obraz je cel rdeč kot kuhan paradajz. »Zato je dobro, da vsakega zmaja ubijejo!« zaključi z odločnim tonom učiteljica.
»Ni res!« zdaj že močno prekipi novemu učencu. Kaj je narobe z njim? »Zmaji niso nevarni!«
»Chill stari, saj je samo pravljica« se ob nepravem trenutku oglasi Polde.
»Joj, Polde ti pa bodi tiho!« spet reče nekdo bližje table. In tako se začne prepir med celim razredom. Vmes letijo tudi psovke nad nekaterimi učenci. Jaz pa le sedim tam in se brigam zase. Ne zdi se mi pametno vpletati, saj iz tega lahko nastane kaos. Ali pa je že nastal?!
»Učenci dovolj!« čez nekaj časa zakriči učiteljica s tistim njenim cvilečim glasom. Takoj vse potihne. »Kar se pa tebe tiče …« reče počasi in pogled usmeri v novega sošolca. Iz tega ne bo nič dobrega. »Erik …« O, a Erik mu je ime … zanimivo … »Da mi ne pisneš besedice več, drugače greš na asistenco!« Seveda jo ju ubogal in se tiho usedel na stol. Ampak jo je še vedno cel pouk gledal z mrkim pogledom.

Vesela bom različnih mnenj in kritik ;)
Vaša dg