Pisalnica - Lily Granger & Katie Lovegood 12. del

Hello everyone!
Nov del!!! Spet ga ful dolg ni blo, obljubim, da se bom pobolšala:innocent:aja, mogoče linki ne delajo, sam dejte odpri povezavo v novem oknu (če ne delajo):grimacing:

Lily
Ko sva vstopili v hišo, je bil tam Katiin in Lunin oče. Skrušeno je sedel za mizo pred veliko skodelico čaja. Ko sva vstopili, se je prestrašeno zdrznil in si močno oddahnil, ko naju je prepoznal.
A še vedno si ni čisto opomogel, saj je s hripajočim glasom rekel:
"Tu so bili. Potter in njegova pomagača."
To me čisto spravi iz tira.
"Samo za nekaj sekund! Kako!?" Res že zelo pogrešam starejšo sestro.
"Takoj grem za njo!" zavpijem in že vstanem. Katie me komaj zadrži.
"To bi bilo čisto noro! In ne pozabi, da jih bova tako alipoiskusili poiskati!"
"To pa ne!" se vmeša Xeno. "Eno hčerko sem že izgubil, ne bom še tebe."
"Ne govori tega. Našli jo bomo. No, bolj bova, saj greva samo midve."
"Nikamor ne gresta."
"O, ja pa greva." rečem odločno. se prerinem mimo njega in odidem proti zavitim stopnicam. Slišim, Da mi Katie sledi in šepne:
"Oprosti, očka. Nujno je."
Prideva do njene sobe. Notri nisem bila še nikoli. Osuplo obstojim na pragu in se razgledujem. Ta soba je resnično neverjetna. Bolj kot karkoli drugega.


Katie
Očka si močno prizadeva, da bi naju ustavil.
"Eno hčerko sem že izgubil, ne bom še tebe." nemočno protestira.
Lily mu odločno zabrusi, naj ne bo smešen. Da bova našli Luno. Upam, da resno misli. In da je moja sestra še vedno živa.
Moja prijateljica se prerine mimo Xena in stopi na stopnišče. Jaz pridem za njo. Te stopnic imam res rada. Tu so že od nekdaj. Stare so že dobrih dvajset let. Jaz po njih hodim že skoraj petnajst let, pa se jih nisem nikoli naveličala.
Zdaj so drugačne. Prej ni nikoli nič ležalo na njih, saj so precej ozke in peljejo precej visoko. Zdaj pa jih obtežije očkov tiskalni stroj, ki prevrnjen spušča zvoke, vredne usmiljenja. A nimava časa, da bi se ustavljaj, saj se prebijava skozi kupe strganega in zmečkanega pergamenta in gore odkrušenega ometa.
Končno se nepoškodovani prebijeva do moje sobe. Lily brez besed obstoji na pragu. Notri ni bila še nikoli. Na omaricah so slike naju dveh, kako se objemava na Prečni ulici, kjer sva se prvič srečali. Kako čisto bledi od strahu stojiva pred pregrado med peronoma devet in deset. In kako se smejiva neki davno pozabljeni šali med izstopanjem iz vlaka. Res pogrešam tiste čase.
Najbolj osupljive pa so slike, ki sva jih narisali skupaj z Luno:
https://www.google.com/search?q=planets+with+stars+hd+wallpaper&tbm=isch&ved=2ahUKEwiO54qW6uvvAhVJk6QKHdFIBt0Q2-cCegQIABAA&oq=planets+with+stars+hd+wallpaper&gs_lcp=CgNpbWcQAzoGCAAQBxAeOggIABAHEAUQHjoICAAQCBAHEB46BggAEAgQHlDWpQ9YxPwPYP6CEGgBcAB4AIABtQGIAZIOkgEEMTYuM5gBAKABAaoBC2d3cy13aXotaW1nwAEB&sclient=img&ei=nnxtYI6gA8mmkgXRkZnoDQ&bih=700&biw=1344&client=firefox-b-d#imgrc=hsMRgZnGasdlQM

https://www.google.com/search?q=Hd+wallpapers+planets&client=firefox-b-d&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwjj-oXo7evvAhUkM-wKHeo1CO8Q_AUoAXoECAEQAw&biw=1344&bih=700#imgrc=lyP-Yb0qQPCVmM
Obrne se proti meni in reče:
"Tvoja soba je najlepša na svetu."
To je to za ta del.:lion_face: