Pisalnica - Ljubezenski trikotnik 1. del

Ola,
tole je moja nova zgodba. Fora je, da jo pišem na računalniku in zato jo bom lahko dejansko dokončala:sweat_smile: Upam, da vam bo všeč! Komentiraj pa happy bi bila, če bi tudi lajkali :kissing_heart::v::heart_exclamation:
lp,
I love book (I:heart:b)
***
1. just the beginning
»Potem pa je Atena slavno ladjo ponesla na nebo med zvezde in jo tam pripela kot mogočno ozvezdje v večni spomin na ladjo in njene pogumne mornarje-junake, ki so z njo prepotovali tako dolgo in nevarno pot po morju kot nobena druga grška ladja poprej.«
Zaprla sem knjigo in se naslonila na hladno kamnito ograjo za menoj, ki je ograjevala poslopje šole. Moji vedno razmršeni črni lasje so padali na kolena in moje roke so iskale oporno na trdi presušeni zemlji. Pogledala sem v temno nebo in se zagledala v najsvetlejšo zvezdo. »Kako je možno, da je minilo že tako dolgo časa? Mi nisi že včeraj rekla naj se pazim ko prečkam cesto? Kako je možno da še zmerom tako boli?« zašepetam v prazno okolico okoli mene in vstanem. Pozno je, očeta najbrž že skrbi. Dovolj sivih las mu povzroča že Nik. Knjigo primem pod pazduho, in se zavijem v rumeno jakno. »Obljubim, da pazim nase. Ne bom te razočarala. Ne še enkrat.« še po tiho rečem zvezdi in stečem po ulici navzdol.

»Maša zajtrk!« leno se pretegnem in naredim moj jutranji obred - pogledam mamino sliko. »Saj veš, da bom naredila kakor je najbolje kajne?« zagledam se v njen bleščeč nasmeh.

Moje noge odzvanjano po prazni ulici ko tečem do šole. Nikoli ne zamujam. Pravim tako, ne pridi nikoli prej, ker pritegneš pozornost. NIKOLI ne hodi kasneje, spet bo tvoj prihod kot prihod kraljice, ravno obratno od tega kar si želim. Tako, da bodi v zlati sredini. »Maša, si včeraj spet prišla kajne? Videla sem pohojeno travo pri zidu. Tako ne gre več, moraš dojeti, ni je več.«
»Ne morem, v redu? S takimi opazkami me raje pusti na miru.« zabrusim moji najboljši prijateljici in mimo nje stečem na nogometno igrišče. »Vedno ob enaki uri?« me vpraša posmehljiv glas. »Zakaj si vedno tu?!« mu brez, da bi se obrnila odvrnem in hitro stopim naprej po tekalni stezi. »Ne vem, mogoče, ker vem, da bo vedno tu tudi oseba, ki mi je všeč?« hitreje stopi, da je v koraku z mano. Začutim, da mi obraz zliva rdečica zato pospešim v lahek tek.
»Maša, daj no…Kako naj bom še bolj iskren?« svoje premražene roke potisnem v žepe in se z očmi sprehodim po praznem šolskem stadionu. »NE MOREŠ. Razumem te, ampak si pozabil? NE vežem se na ljudi.« zdaj se na polno poženem in se ne zmenim za Lukove klice. Tako mu je namreč ime. Luka. Začutim, da se mi v modrih očeh nabirajo solze. »Maša ne, ne tu, Ostani močna.« si rečem in zaprem v dekliško garderobo. »Zakaj more biti tako popoln? Zakaj si morava biti všeč? ZAKAJ?« skoraj zakričim in ne preveč nežno brcnem v steno, da se mi po telesu razlije pekoča bolečina. Ob zidu zlezem na bele ploščice in tiho zajočem. Še en živčni zlom. Prepogosto se pojavljajo…Do zdaj še obvladljivi ampak…Ne zmorem. Ne sama.
***