Ola!
Nov del! Ja malce sem zgodnja ampak ja...oprostite, bo pač naslednji del prišel malce kasneje. Je pa tudi malce krajši...Oprostite. Komentirajte in lajkajte, če vam je všeč! lysm!:heart:
lp,
I:yellow_heart:b

1. del: https://www.pil.si/pisalnica/objava/ljubezenski-trikotnik

***
»Gospodična Lisič, bi nam v stregli in povedali zakaj ne sledite pouku in kaj je zunaj tako zanimivo, da vam odvrača pogled?« me iz razmišljanja prebudi učitelj za fiziko. »Oprostite, malce sem zmedena danes, zdaj bom poslušala.« čim bolj mirno poskušam odvrniti. »Glejte, vem, da so za vami težki meseci. Kar pojdite, 5 minut gor ali pa dol.« v oči mi privrejo solze in kolikor morem hitro pobegnem iz razreda. Spet. Zakaj ne dojamejo, da ni lažje, če me kamorkoli grem opozarjajo, da je ni več? Kot, da je to postal del mene. Med tekom ihtim in se ne menim na klic dežurnega.
Ustavim se šele pri začetku gozda. »Maša.« zaslišim, da se zdrznem. Obrnem se v smer iz katerega prihaja glas in zagledam staro žensko, ki je še nikoli nisem videla. »Od kje veste moje in kaj želite?« »Pridi z mano. Obljubim, da ti nič nočem.« nezaupljivo jo pogledam a ji vseeno sledim po gozdni potki. Nad mojo glavo so letele ptice in drevesa so ubogljivo sklanjala svoje močne veje. »Čarobno.« zašepetam, tako, da me ni mogel slišati noben človek, ki ima navadne sposobnosti. »Kajne? Čudovito okolje…kot bi bilo pod vplivom magije…« presenečeno jo pogledam in se nenadno vstavim. »Kako je možno, da me je slišala? To je nemogoče.« mi odzvanja v glavi.
»Vse boš izvedela ob pravem času. Samo ne prestraši se.« zdrdra in me vodi po veliki kamniti pečini. »Ali slišiš moje misli?!« ji prestrašeno odvrnem in primem skalnate stene, ki se dviguje nad zeleno dolino. V moje črne lase se ujame veter. »Ja. Ampak to zdaj ni pomembno. Prišli sva do prehoda. Pomisli na vampirje in izreci passagio aperta. Naj fokus na vampirje ostane!«
»Passagio aperta.« izrečem in pomislim na vampirje. Zajame me velik vrtinec in iz srca se mi iztrga pekoča bolečina. Zakričim in kmalu začutim, da se moje telo spreminja. Lase mi potegne na v zgor, kot bi nad mano stal ogromen vakum. Ko prva bolečina mine se počasi spustim na tla. »Si v redu? Prvič je kar strašno, vem. Ampak minilo te bo.« »Mislim, da sem OK….Kaj se je zgodilo?« stara gospa mi poda ogledalo in komaj se zadržim, da ne zakričim. Moji prej črni lasje so zdaj črni a se na koncu prelivajo v rdečo ognjeno barvo in na roki imam žig v obliki zmaja. Iz njega se širi pekoča bolečina. Nasmehnem se sami sebi in opazim rahlo spremembo zob. »Ali sem vampirka?« s tresočim glasom vprašam in si ogledujem zmaja, ki kraljuje na moji roki. »Ja, tako kot tvoja mama. Greva zdaj do nje?« me popolnoma mirno vpraša. »Moja mama je mrtva…« »Oh v vašem svetu. Tu je živa, kraljica našega zmajevega plamena.« mi pove in potegne, da se postavim na noge. Kolena se mi zašibijo in starka me panično pogleda. »Kri potrebuješ. A po kraljevih pravilih je, da lahko srkneš prvi požirek šele danes ob polnoči.« panično pove in me odvede skozi prehod.
***