Hej, nov del Lucy. Pišite kej :heart::heart::heart::upside_down::upside_down::relaxed::wink::blush::slight_smile:

2. Poglavje


Pohiteli sva na vlak, in se vsedli v prazen vagon. Začela sem jo spraševati o potovanju. “Kaj bova delali? Je trgovina blizu? Si že bila kdaj tam?” Iz mene se je, kot že velikokrat prej usula ploha vprašanj. “ Trgovina je oddaljena slabih deset minut stran, čeprav v vasi živi malo ljudi. Tam tudi ni velikega prometa. Bila sem tam kot majhna deklica. Oče mi je zapustil hiško. Je sicer skromna, ampak tako ali tako bova večino časa vzunaj. Imam pa dobro novico. Hiša je čisto zraven morja. Če vsopiš skozi zadnja vrata si že na velikih skalnatih ploščah, ki predstavljajo plažo takoj zraven pa je morje.” je pripovedovala Amelia. Nasmehnila sem se. Bila sem zelo vesela. Vedno uživm na najnih izletih, tale bo pa še posebej dober. Skozi okno sem opazovala pokrajino. Predstavljala sem se, kako bom plavala in slikala. Vsaka je razmišljala svoje stvari. Nato mi je postalo dolgčas. Začela sem risati na papir. Narisala sem starejšo, nekoliko okroglo žensko z obrazom, ki je dal vedeti da premišljuje. Narisala sem tudi prtljago, vagon pa tudi premikajočo se pokrajino. Nato sem sliko začela barvati. Barvanje mi je vzelo kar precej časa, saj sem pazila, da ne bom šla čez črto. Ko je bila risba končana, sem jo pomolila Amelii. “Zame? O prečudovita je, hvala Lucy.” Je z svojim nežnim glasom odgovorila. Nasmehnila sem se ji in že hotela reči nekaj vendar se je ravno v tistem trenutku zaslišal glasen grom. Preden sva uspeli karkoli reči se je zaslišal glas iz zvočnikov. “Bližamo se postajališču: Sončna vas”. Z Amelio se zahihitava. Zdaj vzunaj ni videti niti enega sončnega žarka. Nebo je čisto temno in vsake toliko časa zagrmi, pojavijo pa se strele. Vsak trenutek se bo dež vliv. Vprašujoče pogledam Amelio in ona prikima češ “na tej postaji istopiva”. Hitro pospravim pisala in liste v torbo, ter zgrabim nahrbtnik. Vlak se začne ustavljati in z Amelio istopiva. Na postaji razen naju ni nikogar. Z Amelio se odpraviva po potki. Hodili sva približno petnajst minut, ko začne padati dež. In to kakšen! Debele kaplje mi padajo na obraz. Hitro vzamem dežnik, pa tudi Amelia ima svojega. Pot je zdaj še težja, saj zaradi dežja in tema vidim zelo zelo malo. Končno v daljavi opazim obris majhne hiške. Tudi Amelia ga opazi in olajšano reče “tukaj sva”. Amelia je govorila resnico. Res je bila hiška postavljena ob morju. Veliki in mogočni valovi so oblivali skalnato plažo. Pogled je bil naravnost čudovit. Mogočen. Vstopili sva v hiško. V majhni veži sem pustila dežnik, plašč ter čevlje in začela radovedno raziskovati hišo. Bila je sestavljena iz dveh nadstropij in podstrešja. Bila je dobro ohranjena, glede na to, da je bila tako stara. Imela je majhno kuhinjo, ki je bila povezana z dnevno sobo. V kuhinji je bil hladilnik, ki pa se je videl da je nov. Tam je bila tudi majhna shramba. V Dnevni sobi sta bila dva velika in razkošna naslonjača, majhna mizica ter majhen kavček. Na sredi prostora je stala velika jedilna miza. V spodnjem nadstropju se je nahajalo tudi manjše stranišče. V zgornjem je bila spalnica, sicer dokaj velika a vseeno premajhna za dva ali več ljudi. Zraven spalnice je bila še kopalnica, z kadjo in dvema umivalnikoma. V njej je bila celo manjša omara. Na hodniku sta bili dve veliki omari. Ena je bila prazna, druga pa polna knjig. In to je bilo vse. Zazrla sem se v Amelio. Bova obedvi spali v tisti spalnici? Saj je bila navajena, na to da nima svoje sobe. Tudi v “domu” je bilo v sobo stlačenih osem punc. In konec koncov bi se lahko dve stlačili v spalnico. Pa vseeno bi bilo čudno da bi spali skupaj. Hotela sem že nekaj reči, ko je Amelia z nasmehom spregovorila: “ne ne, saj ne bova bili obedvi v isti sobi. Veš kako bi bila natlačeni?! Brez skrbi. Jaz bom spala v spalnici, ti pa na podstrešju, velja?” Olajšano sem prikimala. Amelia je pokazala na strop in takrat sem tudi jaz opazila loputo in vrata. Odprla jih je in iz njih so se sestavile stopnice, ki so glasno zaropotale. Ko sem hodila po stopnicah sem razmišljala kakšno je podstrešje. Verjetno majhno, natlačeno z škatlami. Pa nič hudega. Bom malo uredila. Na moje veliko začudenje, je bilo podstrešje zelo veliko in visoko. V njem je bilo ob strani zloženih nekaj škatel, drugače pa je bilo urejeno kot spalnica. “Vau kako je lepo in ogromno!” sem vzkliknila vsa vesela ter stopila iz stopničke na podstrešje. Na sredi, zraven okna je bila postelja zraven pa majhna omarica in lučka. Ob strani je bila omara, ki je segala od tal do stropa. Imela sem tudi majhno mizico. Bila sem zelo vesela in objela Amelio, ki si je ogledovala prostor. “Sem si kar mislila, da tib o všeč. Tudi našadružina je uparabljala podstrešje kot spalnico. Greva zdajle razpakirat, potem pa nama bom pripravila večerjo. Aja pa še ena stvar. Ker nočem pustiti stopnic ves čas na stežaj razprtih (saj je hodnik ozek) je tule nekakšen skrivni prehod. “ je rekla Amelia. Bila sem odprtih ust. Dobsedno! “Res?! In kje!” “No, vidiš ta balkon? Na balkonu so tudi stopnice, ki vodijo na balkon v kopalnici. Od tam pa vodijo do čisto od spodaj. Tako lahko prides v vsako nadstropje. Seveda je enostavneje če greš samo iz podstrešja, ampak upala sem da te to ne bo motilo?” me je vprašujoče pogledala Amelia. “Seveda, tako je še veliko bolj zabavno” sem odvrnila. Amelia se je nasmehnila. “Velja torej. Danes bom sicer še pustila vhod v podstrešje odprt, ker je vzunaj še mokro. Razpakiraj, potem pa pridi dol na večerjo.” Prikimala sem in razpakirala vse svoje stvari. Nato sem odšla v dnevno sobo na večerjo. Amelia je skuhala polento z mlekom, za sladico pa še kakav in kolač. Bilo je izvrstno. Nato sem se umila in preoblekla v pižamo. Zaželela sem Amelii lahko noč in se ulegla v posteljo. Zaspati pa nisem mogla, zato sem opazovala neurje vzunaj. Iz okna se je videlo res dobro. Po dolgo časa sem končno zaspala.