# OSEMNAJSTI POSKUS
## 4. POGLAVJE: ŽENSKA, KI JE UBILA OČETA

Ženska je stala na koncu hodnika.

Bila je videti kot Nika.

Toda starejša. Bleda. Z globokimi podočnjaki in brazgotino v obliki polmeseca na vratu.

»Kdo si?« je vprašala Nika.

Ženska se je nasmehnila.

»Jaz sem ti. Samo ne še.«

Lara je dvignila pištolo.

»Ne približuj se!«

Ženska je pogledala pištolo, kot da je sploh ne zanima.

»Še vedno misliš, da lahko koga rešiš, Lara?«

Lara je pobledela.

»Kako poznaš moje ime?«

»Ker sem bila tukaj, ko si ga prvič izgovorila.«

Nika je stopila naprej.

»Kaj pomeni osemnajsti poskus?«

Ženska je za trenutek zaprla oči.

»Pomeni, da je oče osemnajstkrat poskušal popraviti napako. In vsakič je ustvaril nekaj hujšega.«

»Kakšno napako?«

Ženska je pogledala proti vratom laboratorija.

»Mene.«

---

### DEVETNAJST LET PREJ

Ana je ležala na bolniški postelji.

V naročju je držala tri novorojenčke.

Dve deklici in dečka.

Oče je stal ob njej, z rokami, prekritimi s krvjo.

»Vsi trije so umrli,« je zašepetala Ana. »Ne moreš jih rešiti.«

»Lahko jih,« je odgovoril.

»To niso igrače! To so najini otroci!«

Oče se ni odzval.

Na mizi je ležala majhna naprava z zaslonom, na katerem je utripala zelena črta.

**PRENOS ZAVESTI – PRIPRAVLJEN**

Oče je v napravo položil prvega dojenčka.

Zaslon je zažarel.

Nato je zazvonil alarm.

**NEZNANA ZAVEST ZAZNANA.**

Oče je obstal.

»Kaj?«

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo.

**ZAVEST JE BILA PRISOTNA PRED ROJSTVOM.**

Dojenček je odprl oči.

Bile so popolnoma črne.

Ana je zakričala.

---

### ZAVEST ŠTEVILKA 00

»Ta deklica je bila prva,« je rekla starejša Nika.

Nika je strmela vanjo.

»Katera deklica?«

»Tista, ki jo je oče poskušal izbrisati.«

»Zakaj?«

»Ker se je spomnila nečesa, česar se nihče ne bi smel.«

»Česa?«

Ženska je stopila bližje.

»Da oče ni ustvaril nas.«

Lara je počasi spustila pištolo.

»Kdo nas je potem?«

Ženska je pogledala Niko naravnost v oči.

»Ti.«

V laboratoriju so se prižgale vse luči.

Na zaslonih so se začeli pojavljati obrazi.

Nika.

Lara.

Adam.

Še več Nik.

Vse so govorile istočasno.

»Spomni se.«

»Spomni se.«

»SPOMNI SE!«

Nika si je pokrila ušesa.

»Nehajte!«

Nenadoma so vsi zasloni ugasnili.

Na enem samem se je pojavila podoba očeta.

Bil je živ.

»Nika, če to gledaš, pomeni, da sem že mrtev.«

Starejša ženska se je zasmejala.

»Laže.«

Na zaslonu je oče nadaljeval.

»Adam ni bil tvoj brat. Bil je prvi poskus prenosa zavesti. Njegovo telo je umrlo v nesreči, toda njegova zavest je ostala ujeta v sistemu.«

Nika je začutila, da ji zmanjkuje zraka.

»Kaj pa Lara?« je zašepetala.

Oče je pogledal naravnost v kamero.

»Lara je bila edina, ki se je spomnila vsega.«

Lara je stopila nazaj.

»Ne …«

»Zato sem ji moral izbrisati spomin.«

Posnetek je zašumel.

Nato je oče izgovoril še zadnji stavek.

»In zato sem moral ubiti pravo Niko.«

V prostoru je zavladala tišina.

Nika se je počasi obrnila proti starejši ženski.

»Katera od naju je prava?«

Ženska je dvignila roko in pokazala nase.

»Jaz.«

Nato je pokazala na Niko.

»In ti.«

Nika je zmajala z glavo.

»To ni mogoče.«

»Seveda je,« je rekla ženska. »Ena od naju ima telo. Druga ima spomin. In nobena od naju nima duše, ki ji pripada.«

Iz zvočnikov se je zaslišal glas.

**ZAZNANA NOVA ZAVEST.**

Vse luči so ugasnile.

Nekdo je začel hoditi po hodniku.

Koraki so bili počasni.

Majhni.

Kot koraki otroka.

Lara je prižgala svetilko na pištoli.

Na koncu hodnika je stal deček.

Imel je črne oči.

In brazgotino v obliki polmeseca na vratu.

Nika je začutila, kako se ji je ustavilo srce.

»Adam?«

Deček je odkimal.

»Adam je bilo samo ime, ki so mi ga dali.«

»Kdo si potem?« je vprašala Lara.

Deček se je nasmehnil.

»Tisti, ki se ga je oče bal.«

Nato je pogledal Niko.

»Tisti, ki si ga ti ubila.«

Nika je stopila nazaj.

»Nikoli te nisem videla.«

»Ne v tem življenju.«

Deček je dvignil roko.

Na njegovem zapestju je bila oznaka:

**PACIENT 00**

Starejša Nika je prvič delovala prestrašeno.

»Ne,« je zašepetala. »Ti ne bi smel obstajati.«

Deček se je obrnil proti njej.

»Ti pa ne bi smela preživeti.«

Nato je izginil.

Zaslon se je znova prižgal.

Na njem je bila prikazana soba, v kateri je ležal oče.

Nad njegovim telesom je utripal napis:

**PRENOS ZAVESTI USPEŠEN.**

Nika je strmela v zaslon.

»Ampak … saj je mrtev.«

Starejša ženska je počasi odklenila vrata laboratorija.

»Njegovo telo je mrtvo.«

»Kaj pa njegova zavest?«

Ženska je pogledala Niko.

»Ta je zdaj v enem od nas.«

Takrat se je za njima zaslišal jok dojenčka.

Lara je stala na vratih.

V naročju je držala majhnega otroka, zavitega v belo odejo.

Nika je opazila rjave oči.

In belo brazgotino na levem gležnju.

»Kje si ga našla?« je vprašala.

Lara ni odgovorila.

Dojenček je počasi odprl usta.

In z glasom njunega očeta izgovoril:

»Končno sem doma.«

Nika je začutila, da se ji je svet podrl pod nogami.

Lara jo je pogledala.

»Moram ti nekaj povedati.«

Nika je začutila, da se ji tresejo roke.

»Kaj?«

Lara je stisnila dojenčka k sebi.

»Adam ni bil najin brat.«

Dojenček je odprl usta.

In z glasom njunega očeta izgovoril:

»Nikoli ni bil.«

nadaljevanje...