hejj, we wont talk about that da je ta deu ovjevljen ob treh zjutrii. uglavnem po neskoncem casuu mamo nou deu. btw prblizn en let nazaj sm se lotila pisat crazy.:kiss:
ce hocte vedet kaj tf se kle not dogaja preberte kan star deu kr sama sm mogla prebrat celo zgodbo se enkrat.
------
Zaprem računalnik in pogledam skozi okno. Kaj se dogaja? Ne vem. Moje misli prekine zvok sporočila. James. Svetla točka vsega slabega,ker se lahko zgodi.

James:Hejjj

Sophie: Ojlaaa, kako sii?

James: Superr, ti?

Sophie: Odlično

James: Sem slišal da prideš danes na tekmo

Sophie: Ej, kdo ti je to povedal.

James: Vse se razve draga moja.

Sophie: Ugh, a potem lahko pridem?

James: Ja itak no, s kom pa greš?

Sophie: Z Amelio

James: Koga pride pa ona gledat aaa

Sophie: To ti pa ne smem povedat, ker mu boš povedal;)

Najin pogovor se je nadaljeval v čisto x smeri, potem pa je postalo malce dolgočasno.

***

Tretja četrtina se končuje.Slonim na ograji poleg Amelie, ki hipnotizirano opazuje tistega,ki ga je prišla gledat. Pravi,da mu je ime Noah in da se včasih druži z Jamesom.

Pogledam na klop ob igrišču,kjer poleg petih fantov sedi James. Očitno mu je trener le dal malo pavze, saj je do zdaj neprekinjeno igral. Očitno je tako dober, a vsak človek potrebuje malo počitka. Sicer pa naša ekipa vodi za 10 točk. Amelia mi je povedala, da nasprotniki niso ravno dobri. Ne vem, kako to ve ampak očitno drži glede na rezultat.

Po parih minutah gre James nazaj v igro in ko vstane iz klopi se mi nasmehne. Recite karkoli, ampak tudi v tem prepotenem dresu, z mokrimi lasmi izgleda fantastično.

Vedno manj spremljam tekmo, saj razmišljam o tistem prej. Muči me in ne da mi miru. Sploh ne vem kaj bi lahko bilo tukaj narobe, a nekaj zagotovo je.

“Soph, a si ti sploh prisotna?”

“Ah oprosti. Razmišljam o papirjih,” odgovorim Amelii. Njej sem že vse povedala in ne ve nič več kot jaz.

“Daj no. Na tekmi svojega fanta si, ki te mimogrede vsakič, ko igra ni v teku in ima 3 sekunde, pogleda in se nasmehne. Odmisli že tisto.”

Na tekmi svojega fanta sem. To se sliši, kar dobro pomislim.

“Saj vem no. Oprosti,” ji rečem.

Potem se obe osredotočiva na tekmo, ki se bliža koncu. Opazujem Jamesa, ki je sedaj popolnoma skoncentriran na igranje. Res je dober, četrtina točk je njegovih. Malce se sprašujem če sem mesec nazaj vedela, da bom imela tako dobrega fanta. Že samo izgled, da o karakterju ne govorimo.

Iz razmišljanja me prebudi dolg pisk ki naznani konec tekme. Vsi ploskajo,saj smo zmagali, zato se pridružim še jaz. Z Amelio greva po stopnicah ven in skozi vrata. Narediva par korakov, potem pa se ustaviva in počakava. Ne vem kakšni so načrti zdaj, ko čakava Jamesa. Rada bi bila malo z njim ampak ne morem kar pustiti Amelie.

“Koliko časa bova zdaj čakali?” me vpraša Ami.

“Kako naj pa jaz to vem?”

“Ne vem, mogoče si se pogovarjala z Jamesom.”

“Pa ne o tem koliko časa rabi, da se stušira,” se zasmejem.

Večina ljudi ni ravno navdušenih nad tuširanjem v telovadnici,ampak od kar je pri nas vse prenovljeno ljudje tuše dejansko uporabljajo.

“Ti si bila na večih tekmah, raje povej koliko časa jih ponavadi čakaš,” še dodam.

“Če si pozabila, ne čakam vsakič Jamesa.”

Obe se zasmejiva na koncu pa le ugotoviva da bodo v 10 ali 15 minutah že prišli. S hrbtom sem obrnjena proti vratom dvorane, zato ne vidim kdaj kdo pride ven. Amelia pa za razliko od mene vidi naravnost tja, saj si stojiva nasproti.

Rahlo se mi zazdi, da malo debelo pogleda, a preden bi temu posvetila kaj več pozornosti je prepozno. Okrog ramen me nekdo objame in mi na uho zašepeta: “Danes sem igral zate.” Rahlo obrnem glavo in seveda zagledam Jamesove zelene oči. Vonjam sveže nanešen parfum. Uh kako diši.

Ob Jemesu pa je še nekdo. O-o hkrati z njim je prišel Noah. “ Hej Sophie, Hej Ami,” reče. Nasmehnem se, Amelia pa mu odzdravi in nekaj se začneta pogovarjati.

“Amelia, za danes ti bom ukradel Soph,” reče James in se zasmeji.

Očitno bova danes preostanek večera preživela sama. Na hitro se poslovim od Amelie, saj mi ni nič jasno. Ko sva par metrov stran od Amelie in Noaha in se odpravljava proti parku oziroma igrišču vprašam Jamesa kaj se dogaja.

“Zakaj sva kar odšla? Ali se onadva sploh poznata no. Ne bo čudno?” zaskrbljeno rečem.

“Videl sem kako ga gleda in vem da je prišla gledat njega. Vem pa tudi da je tudi ona všeč Noahu že nekaj časa. Tako da ne skrbi.”

“O ti,” rečem in se zasmejem. Potem pa se bosta imela danes še fino.

James me prime za roko, potem pa ga vprašam: “ Kam sploh greva?”

“Nevem v park mogoče? Oh sploh te nisem vprašal če ti je vredu ali hočeš domov.”

“Nee, uredu je. Samo firbčna sem.”

Par minut še hodiva potem pa se usedeva na najbližjo klopco. Tekma se je končala ob devetih, zato je zdaj že precej temno in hladno tudi.

“Soph, kurjo polt imaš, ali te zebe?” me vpraša.

Po eni strani bi rekla ja,saj imam res samo kratke hlače in top. Ampak, če rečem ne, bom zmrznila.

“Eh, saj je v redu,” odvrnem.

“O ne ne, moje gospodične pa ne bo zeblo,” reče in si sleče tisti mehak,dišeč siv pulover.

Pod njim ima modro kratko majico, v kateri izgleda še boljše. Ne morem se upreti ne da bi malo pogledala.

“Na, obleci si ga,” reče. Malce ga pogledam potem pa se zasmeje: “Saj je sveže opran in ravno sem se stuširal.”

“Saj vem no, ampak potem bo zeblo tebe,” rečem.

“Moj bog, obleci si ga že. Prav malo se že treseš.”

Vzamem ga in ge previdno oblečem. Tako kot sem si predstavljala. Utapljam se v njegovem vonju in takoj me ne zebe več.

Pogledam ga v oči. Temno postaja a vseeno se zelena barva rahlo vidi.

“Hej,” reče in me prime za roko. “ Si ti v redu? Danes mi izgledaš malo odsotna.”

“Eh ja, nič takega. Samo moji starši me malo skrbijo.”

“Saj veš, da ni lahko poveš vse?”

Pokimam in tako obsediva v tišini. James še vedno drži mojo roko in jaz ga spet pogledam v oči. Pogled drživa in potem se James premakne bližje.

-------------
mam ze 24 del napisan;)