Upam, da vam bo všeč :)
<3
Pripravljena sem na napad, ali pa hiter beg skozi blato. Počepnem, oči pa imam prikovane na mesto kjer se nekdo premika, ko je oseba oddaljena le nekaj korakov zaslišim fantovski glas, ki mi potiho zašepeta: "Prihajam v miru," preril se je skozi travo in počepnil poleg mene. Bil je visok in vitek, njegove oči so bile čokoladno-rjave barve, lasje pa je imel temnejše in postrižene na kratko. Prestrašeno sem se mu nasmehnila in on mi nasmeh vrnil. Zdaj je vstal ter mi ponudil roko, prijela sem jo, bila je mehka in topla, pomagal mi je vstati. Še vedno sem ga gledala s strahom v očeh in roke so se mi tresle. Fant je bil moje starosti, ampak zakaj je prišel? Mogoče me bo popeljal vse do vojakov, ki me bodo na koncu usmrtili, ali pa me bo kar on ubil? "Kako ti je ime?" me je prijazno vprašal, jaz pa ničesar nisem bila zmožna izustiti, samo bedasto sem zrla vanj. Med nama je tako zavladala neprijetna tišina, zdaj so mi v glavi odmevali zvoki najinih korakov. "Isaia," se je zdaj predstavil on in mi nameril spodbujajoč pogled, nsmehnila sem se mu: "Aurore." Mrzel vetrič nama je mršil lase, postalo je precej hladno in v mojih kratkih hlačah in majici me je pričelo zebsti, a kaj zato, se mi je že kaj slabšega zgodilo. Ošinila sem Isaia, ki je nosil kavbojke in pulover, ni fer sem si zamrmrala v brado in brcnila travo. Še koliko časa bom hodila po tem močvirju?! Kmalu mi je vse začelo ponovno presedati, kako je lahko ta tip vesel, ko pa je tako mrzlo, saj res polover ima, kam sploh greva, zakaj je prišel?! Odkašljala sem se in tokrat jaz začela pogovor: "Isaia," vstavila sem se in se mu zazrla v oči. "Zakaj si pravzaprav prišel?" Obraz se mu je pomračil, njegove čokoladne oči so se lesketale v mesečni. "Ko sem te opazil pri potoku," je začel. "Zdela si se mi osamlena in ..." premolknil je, zdaj mi je bilo žala, da sem ga vprašala, vedela sem kam to pelje in s težavo sem gledala njegove sicer lepe oči ampak polne bolečine in solz, samo čakala sem, da se zlomil, a se ni. "Jaz nimam nikogar, rabim nekoga, tako, da ..." zdaj sem ga prekinila jaz: "Hej, v redu je, tudi jaz sem sama. Ne načenjajva te teme, prav?" Upajoče sem se mu zazrla v oči, nasmehnil se mi je, šele zdaj sem opazila kako pogrešam to bližino, vesela sem, da je prišel. "Kam torej greva?" je vprašal, zaimek, ki ga je uporabil me je res razveseli, všeč mi je bil. Lepo je spet imeti prijatelja, "V Švico, k moji babi, če ti je prav?" nasmehnila sem se in jezo je zamnjalo veselje.

~~~~~~~
upam, da vam je bil nov del všeč