Ne vem sicer kako so stvari potem potekale. Vse kar vem da se je zgodilo je da so ga poslali v zavod za eno leto. Moram priznati da je bilo to najlepše leto, ki sem ga kadar koli doživela. Ni me bilo več tako strah in po dolgem času sem lahko v miru spala. Enkrat se spomnim da me je skoraj kap zadela ko sem zjutraj ugotovila da nisem zaklenila vrat ampak nič ni bilo Toma namreč ni bilo doma. Posteljo sem močila samo na kakšen mesec ali pa še to ne. Prav tako se je zelo zbližal moj odnos s starši. Ko se jim ni bilo treba ukvarjati s Tomom smo se lahko veliko več družili. Zaupala sem jim lahko svoje skrivnosti kot so prve simpatije, razne dileme itd. Prav tako se je videlo da sta mama in oče v veliko manjšem strahu. Velikokrat se je zgodilo da sta pustila nož na pultu, kar se prej nikoli nebi in videti sta bila veliko bolj mirna in srečna. Ta čas sem se prav tako vpisala v srednjo šolo. Čeprav nisem bila najboljša učenka so se mi ocene ta čas ko Toma ni bilo precej izboljšale. Vpisala sem se na neko 4 letno srednjo šolo ki je bila kar daleč od doma in za katero sem vedela da se Tom ne bo mogel vpisati vanjo. A vsaka dobra stvar se enkrat konča. Spomnim se v kakšnem strahu je bila celotna družina na dan ko se je Tom vrnil nazaj. Sedaj je bil on v 7 razredu jaz pa v 1 letniku. Stvari niso bile kaj dosti drugačne kot prej še vedno je vsako noč loputal po mojih vratih in bil agresiven. Sama sem bila pa zelo vesela da nisva več hodila na isto šolo. Na prejšni se namreč vse od takrat ko je hotel požgati šolo nihče več ni želel pogovarjati z menoj. Šola je bila moja uteha tam sem bila daleč od Toma imela dobre prijatelje in nisem živela v strahu. To pa je Tom kmalu opazil. Videla sem ga namreč kako je nehal hodit ven in se je zelo veliko učil. Starša sta bila zelo ponosna ampak jaz sem vedela da se samo želi vpisati na mojo šolo. To sem jima poskušala povedati vendar sta samo rekla naj bom srečna da se je spremenil. Bila sem zelo jezna na svoje starše.