Slišim piskanje. Kje sem? Kaj se dogaja?
"Nisem prepričana, da bo preživela..."
"Joj, moja punčka..."
Sem slišala mamin glas? Mami? Mami!
"Mami..."
Sem to jaz zamomljala? Kaj pa vem...
"O, živa je, živa je!"
Piskanje je bilo vedno hitrejše. Slišala sem svoj srčni utrip, ki je deloval normalno, tako kot vedno. Kaj je pravzaprav spoh bilo, da sem pristala... kaj pa vem kje?

Počasi sem začela odpirati oči. Videla sem megleno svetlobo, skozi katero je bilo mogoče videti obraz... dva obraza.

Dvignila sem roko in si pomela oči. Šele zdaj sem jih lahko na široko odprla, in videla mamin obraz, kako se je nasmejal in hkrati jokal. Ko sem se želela počasi dvigniti, me je mama objela tako, da sem že sedela.

"Oh, živa si!" je rekla. Jaz nisem rekla ničesar. Glas mi še vedno ni deloval. Tudi jaz sem jo objela. Ko me je mama spustila, je zdravnica rekla, naj počivam. Vlegla sem se nazaj na posteljo in se zamislila.

Ja, v bolnici sem. Zakaj, nevem. Še vedno se sprašujem, kaj se je zgodilo. Zakaj se je zgodilo. Vse sem pozabila. Spomnim se le tega, da mi je ime Vanelopa, da sem stara 12, da hodim v šolo, ter imam tam prijatelje in družino. Kar se je pa zgodilo pred kratkim, pa nimam pojma.

Glavo sem naslonila na blazino, zaprla oči in želela nazaj zaspati. In zaspala sem.

---------------
Pa je le prišel 2. del, ki ga bom objavljala enkrat - tedensko. Ali vam je ta del všeč? Naj zgodbo nadaljujem? Vseh komentarjev bom vesela :)

Lp,
MM12