hej guys!! ne morm verjet, da so koncno pocitnice ahh<33 ampak je tut noro ker je kr konc osnovke in kaj bom zdej?? mal sm zalostna pa mal me je strah iskreno, ampak se itak tut veselim obviously. tkoda ja, zdej mam koncno cas da mal pisem. yayy<3 anyways, kje smo ostali? prejsnji del se je koncal tako, da ceprav sta Alex in Sam plesala skupaj na bozicnem plesu, je slo nekej ocitno narobe. hmm… kaj? ne odlasajmo in nadaljujmo z zgodboo! tut js komi cakam hehe
__________________________

*naslov**roza*14. OBJEM POVE VEČ KOT TISOČ BESED*roza**naslov*

*i*AlexAlexAlexAlexAlexAlexAlexAlexAlex…*i*

Nisem mogla verjeti. Zakaj se življenje vsake toliko časa ne more sprijazniti z usodo in pač biti fer? Zakaj morajo posledice trpeti ravno tisti, ki so najbolj nedolžni od vseh? Če veš, da si z nekim dejanjem delaš težave, zakaj preprosto ne nehaš z njim, preden je prepozno? Zakaj je treba spravljati v težave ljudi, ki so ti pri srcu, samo ker si ne želiš v težave spraviti sebe? Jeza je kar vrela iz mene.

“Kako je šlo lahko *i*tako*i* narobe?? Pa tudi - razumem, da te je nečesa strah, ampak zakaj je treba iti tako daleč?” Tokrat je bilo drugače, vloge so se zamenjale - Sarah je zaskrbljeno in hlipaje obsedela na tleh in razmišljala, jaz pa sem bila tista, ki je jezno in v neskončnost zastavljala vprašanja, čeprav sem vedela, da odgovorov nanje ne bom dobila.

Samo stala sem tam in spraševala. Besede naj *i*bi*i* bile namenjene osebi pred mano, a občutek je bil, kot da so izginjale v zraku. Preprosto bile so tam, a nihče jih ni registriral, niti jaz sama.

Sar ni bila edina, ki je jokala. Mislim, da smo v tistem trenutku kar vsi, brez izjeme. Tudi Samuel, ki je stal pred mano, je skrival svoj obraz v dlani in se malo stresal. Joj, smo mi ena žalostna druščina. Obupala sem nad vsemi temi besedami brez pomena in se pridružila Connieju, ki je še kar objemal Alex.

Ko je Sam videl, da sem obupala nad njim, me je vprašujoče pogledal. Sprva nisem dojela, potem pa so se mu usta ukrivila v majhen nasmehec in na pamet mi je padlo, da je ta pogled pomenil: “Mi torej oprostiš?” Spoznanje me je razjezilo in pri priči sem se obrnila stran od njega. Slišala sem vzdih in komaj zaznaven ‘cvil’, potem pa samo še težke, hitre korake. Pogledala sem nazaj tja, kjer je prej stal, in ni ga bilo več. Ravno sem še videla, kako je izginil za šolsko ograjo.

Meghan je izgledala *i*zelo*i* jezno. Ko Sama ni bilo več na spregled, je njen pogled samo na hitro srečal mojega, potem pa je z vso hitrostjo stekla za njim. Nemudoma sem se pobrala s tal in ji sledila, vendar ne z namenom, da bi ji pomagala uloviti Samuela. Še hitreje sem stekla za njo in jo zgrabila za roko. Ustavila se je.

Meg me je začudeno pogledala. Zavzdihnila sem in se odpravila nazaj proti šoli. Sledila mi je. “Za zdaj je najbolje, da njega pustimo pri miru in raje potolažimo Alex. Druge probleme bomo reševali jutri,” sem rekla z odločnim glasom, a globoko v srcu sem bila vesela, da se je Meghan tako navezala na Alex. Že od začetka me je bilo strah, da se ne bo razumela z mojimi prijatelji.

S popolnim razumevanjem je pokimala. Ko sva prišli do ostalih, sva le s tihimi kretnjami nakazali Conu in Sar, da je čas za odhod. Skupaj smo pospremili Alex domov in zanj. Njen oči je skuhal čaj, mi pa smo ostali z njim celo noč in ji preprosto stali ob strani, brez besed.

*********
Alex, oseba, ki mi je v vseh teh letih najbolj od vseh stala ob strani. Alex, definicija pravega prijateljice. Alex, moja sorodna duša. Alex, hvala, ker si del mojega življenja.

*********
Naslednji dan smo šli v šolo vsi skupaj, z ramo ob rami, brez besed. Jedli smo kosilo skupaj. Brez besed. In Alex? Alex se je počutil bolje. Dokler…

“Scarlett!” Odločno sva hodili naprej. “Alex! Scarlett! Prosim, no!” Tekel je že lep čas, in zdaj naju je začenjal dohitevati. Nisem imela izbire - sunkovito sem se obrnila in se soočila z njim. Ustavil se je na mestu in se zadihan prijel za kolena.

“Kaj hočeš od naju?” sem zahtevala. Moj ponavadi nežen in prijateljski glas je bil prepreden s prezirom, kaj prezirom, sovraštvom. Besede so mi iz ust polzele kot kače - grobe in nevarne. Samuel je, kot prejšnji dan, skril obraz v dlani, in zahlipal: “Prosim, Alex, odpusti mi, oprosti mi, žal mi je, nisem vedel, no ja, saj sem vedel, ampak nisem bil prepričan, ampak samo prosim odpusti mi prosimprosimprosimmm…”

Alex pa se je samo obrnil stran in hodil naprej. In jaz za njo, vesela, da smo opravili s tem, in ponosna na železni oklep mojega prijateljice. Toda ko sem ga objela, sem ugotovila, da mogoče pa ni vse tako v redu, kot se zdi. Ustavila sem se in jo za ramena obrnila k sebi.

“Preprosto ne vem, kaj naj..” je začel. “Vidim, da mu je žal in vse, ampak ne morem mu kar *i*odpustiti*i*, razumeš? Lahko bi mi vsaj povedal. Lahko bi mi vsaj povedal, ne pa da je vlekel neko lažno zanimanje vse do konca. Razumeš? Samo… Zakaj? Če bi oba že od začetka vedela, da me nama ni nič, saj se ne bi moglo končati s toliko razočaranja, ni tako? Ni tako, Lettie?”

“Tako je,” sem zašepetala in jo potegnila v objem. Tako sva ostala še nekaj minut, dokler naju niso našli ostali. “Vse bo še v redu.”

**********
To vedno rečemo, ko je kaj hudo narobe. Ne skrbi, ne skrbi, vse bo še v redu. Nič hudega, vse se bo uredilo. Tudi meni so to neštetokrat rekli po njeni smrti. Vse bo še v redu, Scarlett. Ampak - a bo?
_________________________________

hvala, ker si prebral 14. del moje zgodbe! res mi veliko pomeni<333 povej, kako se ti zdi, in povej iskreno! kritike mi pomagajo izboljsati zgodboo<3 lysmmmm, piki