Na tisti dan, ko bi se moral dobiti sem bila takoooo živčna, da sem komaj normalno razmišljala. Dobila sva se v bližini moje osnovne šole (on drugače sploh ni iz moje kraja, ampak je prišel PEŠ samo zaradi mene sem). Točno se spomin svojim mislili, ko sem ga prvič videla: “kako je visok”. To pa je bil šele prvi šok. Drugi šok sem doživela, ko se prvič reki neko besedo, daj nikoli nisem zares predstvljal njegovega glasi. In bil je zares močan. In kaj jaz ‘kura’ naredim? Izpadem kot največja budla, ker sem v takem šoku, da je edino, kar lahko rčem le: “Sori sam nevem kako naj se sabo pogovarjam drugače, kakor preko telefona.” Bravo, jaz!! Na prvem dejtu izpadem največji butelj. Njemu se je moja izjava zdela smešna, zato se je začel smejati. Po nekaj nelagodnih treutkih tišine se odpraviva na sprehod ob reki. Na prehodu izvem, da je eden od šestih otrok ločenih staršev, da imajo doma kmetijo (sama sem si vedno želela kmetija ali pa vsaj fanta s kmetjo) in da bi rad začel igrati harmoniko (jaz imam doma bratca, ki igra harmoniko in ni je čez narodnozabavno glasbo). Edina stvar, ki me takrat malo zbodla na njemu je bilo to, da kadi (vejpa). Vpričo mene je kadil, le prvič ko sva šla vem, ker seveda ni vedel, da sem sama proti kajenju pa še jaz mu nisem nič rekla. Zunaj sva bila dobri dve uri in ko sva se že želela posloviti se in ničesar pripeljejo moji straši. Hvaležna sem jim, da so odreagirali dokaj mirno (vpričo njega), vendar sem vedela, da bom imela doma zagovor. Poslovila sva se in straši so me doma vprašali milijon in eno stvar o njemu. Hvala bogu nisem dobila nobene kazni in moj prefect life se je začel. Juhu!

SE NADALJUJE....