Živjo!
Še 27 dni do konca šole!
Zdaj že jaz odštevam, prejšnja leta nisem...
Pred vami je 6. del zgodbe My love, my life.
Hvala za vse oglede in prijazne komentarje, ki mi res polepšajo dan.
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
Po minuti zvonjenja se mi je oglasila hlipajoča prijateljica. "Kaj je pa narobe?" Sem zaskrbljeno vprašala. "Li-l-l-ly... (med tem je močno smrkala) ma-m-ma je re-re-kla-a, da se bova... pre-se-e-lili..." Sploh nisem razumela, kaj je hotela povedati. "Razloži mi, kaj se je zgodilo?" Sem jo prosila. Malo se je pomirila, potem pa mi je povedala. "Mama in oče se že dlje časa ne razumeta in zdaj... zdaj... Razšla sta se, in z mamo... se selim v Ameriko... V New York." (Spet se je zjokala, in to zelo)
"Lahko pridem k tebi, zdajle?" Sem jo vprašala. "P-pridi." Odložila sem telefon in stekla po stopnicah. Spotoma mi je uspelo Michaelu naročit, naj pelje Lajlo na sprehod in mami povedati, da da grem za nekaj časa k prijateljici.
Oba mi pokimata in stečem skozi vrata. Prisežem, tako tekla še na šolskem maratonu nisem.
Skoraj sem podrla sosedo, ki je na lepem vrtu urejala rože. Kasneje se moram spomnit in ji prinesti nekaj v opravičilo.
V dveh minutah sem bila pri Alison. Glasno sem potrkala po vratih. Odprla jih je Alisonina babica. "Oprostite, ker motim, ampak moram videti Alison." Samo pokimala mi je, rahlo žalostno, jaz pa sem se pognala v Alisonino sobo.
Z zabuhlimi očmi mi je skočila v objem. Zaprla sem vrata njene sobe in obe sva se zjokali.
Po nekaj mučnih minutah jokanja sva si pogledali v oči. "Tako zelo mi je žal. Res ne morem verjeti, da to doživljaš. Tako te bom pogrešala. Res ne moreš verjeti kako zelo." Je izbruhnilo iz mene. Alison je še enkrat zajokala.
"Alison, čez 15 minut greva, pridi!" Se je slišalo iz kuhinje.
"Vse se je zgodilo tako na hitro. V pol ure bom morala tu pustiti vse; tebe, šolo, dom, očeta,..." Mi je žalostno zaupala prijateljica. "Družili se bova na daljavo, vsak dan se lahko pogovarjava po video-klicih in se obveščava o vsem, kaj praviš?" Sem predlagala. Posmrkala je in mi pokimala. Še enkrat sva se objeli, potem pa sem ji pomagala spakirati. Med tem sva obe glasno hlipali. Res nisem verjela, da se nama to dogaja. Z Alison sva nerazdružljivi prijateljici, za vedno. In tako bo ostalo.
Še zadnjič sva se objeli in na uho sem ji prišepnila: "Najboljši prijateljici, za vedno. Ne skrbi, vse bo vredu."
Nasmehnila se mi je, poklapano, a pripravljena soočiti se z vsemi ovirami na poti.
Alisonjina mama je v avto pospravila še zadnji kovček, grdo pogledala očeta in se vsedla v avto.
Alison je objela očeta in babico, potem pa če enkrat mene. Nikoli ne bom pozabila tega objema. Bil je tako... Iskren, prijateljski. Potem se je tudi ona vsedla v avto in njena mama je odpeljala, jaz pa sem zajokala.
~~~~~~~~~~
Današnji del je, žal, bolj žalosten, saj tudi v realnosti ni vse rožnato.
Vam je bil današnji del všeč?
Sprejemam kritike in pohvale.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj kar pogumno napiše v komentarje ali v moj kotiček.
Lp
Sophie Donna