Gledam v nebo in opazujem zvezde. Ležim pred hišo na travi in uživam, naenkrat zaslišim šum. Zagrabi me panika, kaj naj? Vstanem iz tal a ko hočem steči v hišo me za nogo nekaj zgrabi. Obrnem se in zagledam svojega fanta Tima. Gledam ga z izbuljenimi očmi in iz sebe hočem spraviti glas a ne gre. Spusti me in steče v temo. Sesedem se na tla. Le kaj se je zgodilo? Kaj je bilo zdaj to? Zmanjka me. Zaspim. Prebudi me svetloba ki prodira skozi zaveso ob oknu. Pogledam okrog sebe in nič mi ni jasno. Po mojem spominu bi se morala zbuditi na travi pred hišo a zdaj sem v ... bolnišnici. Kajjjj? skozi vrata stopi bolničarka. " Pa si se le zbudila " skozi vrata pride moja družina in za njimi še Tim. Skoči mi v obmjem ki je zaigran in mi prišepne" Včeraj si se rešila, a naslednjič se ne boš"..........
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tole je bolj kot ne nek prolog in o nadaljevanju še razmišljam in to mi povejte kar vi. Sprejemam vse kritike,pohvale,..
Če imate kak predlog kolko naj bodo dolge zgodbe kar povejte. Naslov pa je tak ker mi osebno ; Nikoli več sploh ni ušeč.
Tako da je, napišite če želite nadaljevanje,
Lepo se imejte,
byee <33