Spet je noč in js mam navdin. Anyways...
---------------------------------------------------------------------
*b*1. poglavje*b*
Bil je 31. Oktober. Vsi so se pripravljali za Halloween, vsi so bili veseli in se veselili vseh sladkarij, ki jih bodo dobili. Zame, kako bi to povedala, ne bi držalo. Naj vam razložim....
------------------------------------------------
30. Oktober
Moj 17. rojstni dan. Aja, ime mi je Asher. Asher Vexley. Sem 17. letna punca, in ravno na moj 17. rojstni dan sem se hudo skregala z mamo in očetom. Nikoli me nista imela nekaj pretirano, um, rada. Včasih smo bili popolna družina, ampak po mojem 13. rojstnem dnevu se je nekaj spremenilo. Imam tudi mlajšega bratca Charlieja. Star je 9 let. Mislim, da se mu malo svita, da nismo več ista družina kot smo nekoč bili ampak, saj je le 9. Naj živi še nekaj časa v utvari kakor sem jaz. No, če se sedaj vrnem na 30. Oktober. V glavnem zbudila sem se, bila je sobota, in prišla v kuhinjo, da bi natočila nekaj kave in vzela nekaj za pojest, saj nisem jedla od predvčerajšnjim in spala sem tudi bolj tako no. In ravno, ko sem se naslanjala na pult in naredila prvi požirek, sem slišala očeta kako je vstal in se primajal proti kuhinji. Takoj, ko sem zagledala kaj ima v roki sem odložila skodelico in se pripripravila na boj ali beg. Postavila sem se naravnost predenj in rekla: "Dobro jutro." On me je samo pogledal in z gnusom rekel: "Ne ti meni dobro jutro. Pa še to, ničesar ne pričakuj za rojstni dan, čeprav si zdaj 17." "Nikoli nisem rekla, da kaj pričakujem. Pa tudi, če bi se itak ne bi uresičilo.", sem mu malo nesramno odgovorila, kar zdaj obžalujem. Prihranilo bi mi nekaj obližev. "Mrha mrhasta!", je zarjul, "Da si drzneš govoriti tako z svojim očetom!" In je letel vame kozarec. Skoraj popolnoma uspešno sem se mu izognila. Skoraj. Mislim, pijan je bil. Zelo. Zato sem samo stekla v sobo in se usedla na tla, pobrala pinceto in iz dokaj globoke rane pobrala tri koščke stekla. Zatem sem rano razkužila, kaj pa vem kje je že bil ta kozarec, jo obrisala in zalepila z nekaj obliži, kot že kar nekajkrat prej. Ravno, ko sem vrgla ostalo v smeti je prišla v sobo mama. "Kako si drzneš tako govoriti s svojim očetom!", mi je zavpila v obraz. Priprla sem oči in rekla: " Lahko bi bila malo tišja. Zbudila boš sosede.." In je priletel udarec. Pa še en. "Tako se pa z mano ne boš pogovarjala! Brez mene te nebi bilo tukaj.", je zavpila. "Kar bi naredilo uslugo meni in še veliko ljudem na tem svetu.", sem zašepetala ravno dovolj glasno da me je slišala. Potegnila me je za majico še malo močneje in me potem odrinila, tako močno, da sem padla po tleh. "Kako jo sovražim", je rekla potihem, a sem jo vseeno slišala. In je odšla. In tako je približno izgledal moj 17. rojstni dan.