*i*Rosa*i* (leto 1820)

Stala sem na terasi in zrla v vrt vrtnic pod seboj.
*i*Še tri ure,*i* sem pomislila. Še tri ure do polnoči. Še tri ure za življenje. Ko sem dejansko pomislila, kaj to pomeni, me je spreletel srh. Roxana je imela prav. *i*Ko bo prišel čas boš že dolgo vedela.*i* Umrla bom.
»Naše bojne enote so razporejene okrok gradu, Vaše visočanstvo,« je rekel glas za mano. Obrnila sem se in zagledala Arano, poveljnico kraljeve straže. »Ste prepričani, da se želite bojevati? Lahko umrete.«
»Bom pač umrla,« sem ji rekla. »Pojdi. Straži vhod.« Odmahnila sem z roko. Priklonila se je in odšla. Obrnila sem se proti vrtu. Čez tri ure bo moj sedemnajsti rojstni dan. Umrla bom na svoj sedemnajsti rojstni dan. Točno ob polnoči. To je bila moja usoda.

Vedela sem, kje bodo nasprotniki napadli prvi. Tja sem šla. Bila sem vaba, da je lahko zvezdno kraljestvo obstalo. *i*Morala*i* sem umreti. Imela sem dve izbiri: *i*Umri ali pa pusti svoje kraljestvo propasti.*i* Izbrala sem možnost ena.
Stala sem na jasi v gozdu, blizu vhoda v grad. Bila sem sama. Ko se bodo nasprotniki zaposlili z bojem proti meni, jih bodo stražarji lahko zmleli v prah. Razen, če bo šlo kaj narobe in so naši vohuni narobe poizvedeli.
Čakala sem. Zaslišala sem šum v gozdu. Pripravila sem se za napad s katerekoli strani. Potem pa se je nenadoma na dvorišče ulilo vojakov. Večina jih je stekla mimo mene, nekaj pa se jih je ustavilo in me obkolilo. Nisem vedela, kako jih je lahko bilo toliko. Naši vohuni so poročali, da jih ne bo veliko. Razen če… Oh, ne. Izdali so nas. Seveda, kdaj se pa to še ni zgodilo? Izvlekla sem meč. Nisem vedela, ali naj začnem klati vojake ali naj počakam. Odločila sem se za možnost ena. Zasekala sem po vojakih in presenetljivo hitro prišla iz kroga. Potem pa me je nekdo od zadaj zgrabil za roke in moj meč je odletel. Vojaki so sklenili neprebojen krog okrog mene in postava s kapuso je stopila naprej. Ko mu je kapuca padla z glave sem ga prepoznala. Bil je Ben, eden od naših stražarjev, ki me je sovražil. In jaz njega seveda. Bil je leto starejši od mene.
»Ti,« sem zasikala. Benu so se ustnice zavihale v posmehljiv nasmeh.
»Princesa? Kakšno presenečenje. Veš zakaj sem tu?« je vprašal in se začel igrati s svojim bodalom.
»Izdajalec.«
Ben se je zasmejal in me s prstom pobožal po bradi. Zdrznila sem se in odmaknila obraz. »Tu sem zato, ker zvezdno kraljestvo skriva tisto, kar iščem.«
Nenadoma mi je vse postalo jasno. »Kamen zla hočeš. Moram te razočarati,« sem rekla. »Ni ga tu.«
Ben se je posmehnil. »Oh, vem. A *i*ti*i* si tu.«
»Nikoli ga ne bom prostovoljno odprla!« sem zarenčala. Fant se je kruto nasmehnil.
»Si prepričana?«
Zadledala sem plamene, ki so lizali desno krilo gradu. Slišala sem krike ljudi.
»Ti – ti… Ti pošast! Prav! S tabo grem.« Oči so se mi solzile. Ben je tlesknil s prsti. Plameni so izginili. Nisem ga spraševala. Pognala sem se iz rok stražarjev. Zgrabila sem bodalo v Benovih rokah… in si ga zabodla v prsi. Zajela me je bolečina.


(leto 2020)

Vdihnila sem. Slišala sem hrumenje okrog sebe. Pogledala sem gor. Obdajale so me stavbe čudnih kvadratnih oblik. Padal je dež. Očitno sem ležala v ulici, saj sem videla vhode čudnih kvadratnih hiš. Previdno sem se postavila na svoje majajoče noge. Pred mano se je zasvetlikalo steklo. Pogledala sem svojo podobo v ogledalu. Bila sem enako, kot prej, le da… spet sem bila stara dvanajst let. No, vsaj po videzu.
Nenadoma je zrak zraven mene zamigotal. Pojavila se je podoba ženske.
»Rosa Leroy Daime,« je rekla. Zmedeno sem strmela vanjo.
»So to nebesa? Nisem umrla?« sem jo vprašala. Ženska se je nasmehnila.
»Da. Umrla si. A…. tvoj čas za smrt še ni prišel,« je rekla.
»Hm… Kje pa sem?« sem vprašala.
»Enaindvajseto stoletje,« je rekla.
»Kaj? Mrtva sem bila dvesto let?!« sem zapaničarila. Ženska se je pomirjujoče nasmehnila.
»Zvezde so te pripeljale nazaj. Ustavrile so ti novo telo. Potrebujejo te.«
»Kaj? Kaj pa moji starši?Sploh ne vem, kaj se je zgodilo z mojim kraljestvom?! Povej mi!« Iz oči so mi vrele solze. Na tleh se je zasvetil nož. Pobrala sem ga. Zalučala sem ha v žensko, a je šel naravnost skozi in še to povsem zgrešil srce. Izgubila sem svoje spretnosti. Spet sem bila nemočna.
»Ne bi me mogla zadeti, tudi, če bi imela svoje spretnosti. Moraš jih znova osvojiti. Moraš najti pravo sebe,« je žalostno rekla. Potem je zamigotala in izginila, pustila me je spet izgubljeno, v solzah. Ničesar nisem mogla storiti. Bila sem le majhna dvanajstletna deklica, ki se je izgubila v času. Bila sem le jaz. Spet.

* * *
Bruh, zvezde so Roso prpelale nazaj glih med korono:sob:. na to sm pomislna šele ka sm letnco že napisala:joy::joy:
vaša loly:kiss: