"No, moje ime je Emily in predvidevam, da je tvoje Nick?" Vtipkam v svoj telefon, preden pritisnem gumb za pošiljanje. Čez sekundo odgovori: "Lepo te je spoznati, Emily. Kako to, da si danes jedla v restavraciji?" "Danes imam 18 rojstni dan in smo imeli družinsko kosilo zaradi tega," sem odgovorila. Pogovarjala sva se približno uro in pol, ko je mama prišla v mojo sobo in rekla, da je nekdo pred vrati in da me čaka. Na hitro sem se poslovila od Nicka in stekla dol pogledat, kdo je na vratih, ko sem jo zagledala... Bila je Maya!
Po vsem, kar je počela prejšnji maturantski večer, se ne morem pogovarjati z njo ali celo poslušati. Ko sem hotel zapreti vrata, je začela govoriti o tem, kako ji je žal in da tega nikoli ni nameravala storiti. Nisem verjela niti eni besedi, ki je prišla iz njenih ust. Samo zavpila sem ji, naj gre domov in zaprla vrata. Vrnila sem se v sobo in prejšnji dan začela pripravljati torbo za šolo. Prvi dan zadnjega leta sem bila nekako vznemirjen in tisto noč nisem mogla spati. Naslednje jutro sem se zbudila zelo zgodaj, da sem se lahko stuširala in umila lase. Živim sem 5 minut od šole, zato me ni skrbelo, da bom zamudila. Šla sem v šolo in še preden sem odprl omarico, so me velike roke objele okoli ramen. Obrnila sem se in jo objela. Bila je Sarah Briley. Bila je ena izmed tihih otrok v mojem razredu, vendar mi je bila vedno všeč, ker je prijazna in nikoli me ni zmerjala. Začeli sva se pogovarjati v drugem letniku in od takrat sva prijateljici. Dovolila mi je spati v njeni hiši in njeni starši so res prijazni do mene. Vem, od kod ji je ta prijaznost. Rada jo imam in nikoli si ne bi mogla želeti boljše prijateljice. Nisem govorila z njo od incidenta z Mayo na zadnjem maturantskem plesu, tako da imava veliko za poklepetati druga z drugo. Vsakič, ko grem v njeno hišo, sem resnično navdušena, ker ima najbolj srčkano sobo, kar sem jih kdaj videla. Stene so polne plakatov in diplom z njenih plesnih tekmovanj. Jazza se uči,od kar je bila stara 5 let. "Hej!! Kako si, lani te nisem videla z maturantskega plesa. Kje si bila?" je vprašala z glasom, polnim skrbi. « »Oh, veliko stvari je, ki jih ne veš. Dobrih in slabih. S katerim naj začnem?" jo vprašam, medtem ko se njene oči razširijo. "Prosim, povej mi, da si prosta za kosilo, ker hočem slišati VSE!" mi skoraj zavpije, medtem ko mi namenja enega od svojih prijaznih pogledov. "Se vidimo. potem pri kosilu." rečem, jo ​​objamem in stečem na drugo stran šolske telovadnice za uro športa.