Spreletel me je srh. Ni mi bilo jasno kako je lahko imel Leo enake sanje kot jaz. To je ne mogoče. Svet se mi je zvrtel pred očmi, omedlela sem. Leo ni vedel kaj naj stori. Bila sva sredi gozda, nisva morala poklicat nikogar ker ni vleklo, Leo pa si ne upa ravno sam po gozdu saj ni nič označeno, zato gre vedno z mano. Suzan je bila prisotna a ne prisebna. Lea je že skoraj pobralo od panike, ko je ugotovil, da imava s sabo vodo in vaflje, ki sem jih spekla. Hitro je polil vodo, in že sem bila nazaj pri njem. Leu je kar odleglo ko je ugotovil da sem se zbudila. Že sem želela razglabljati o sanjah a me je Leo kar hitro opomnil da je bil november in da bo kmalu noč. Njega pa je še posebej strah teme z meglo. Zato sva se odpravila. Po poti sem se še vedno spraševala kako je to mogoče. »Suzan?« je začel pogovor Leo, »A se spomniš, ko sva pred enim letom šla v nek muzej amuletov in videnja?« »Ja seveda se, zakaj se nebi?« sem odvrnila čisto brezbrižno » Ko sva hodila po muzeju je na naju neka čudna ženska posula bleščice na naju ne?« »Ja Leo, in?« »Ko si prišla domov, si jih našla ali jih ni bilo kot, da jih ta ženska nebi nikoli posula?« »Leo prav imaš ni jih bilo!« Sem kar malo panično prpomnila. Šele takrat sem ugotovila, da je Leo mislil, da je ta neumen muzej povezan z najinimi sanjami. A ko sem to želela povedati sva bila izven gozda in najini poti sta se morali ločiti.
Se nadaljuje...
Napišite v komentar če bi si vi upali iti v gozd sami brez Suzan.
flamingo