~
Okej ravno smo se vrnili. Lahko ti opišem to ''dogodivščino''.
Smo šli v trgovino. 1-krat lahko ugibaš koga sem srečala. T-I-M-A! Mislim zakaj? Zakaj, zakaj, zakaj? Ravno sem bila pri kosmičih, ko zaslišim njegov glas.
"Živjo." reče pritajeno.
"Aaa, ti si? Ojla." odvrnem.
"Hej. Amm, glede tistega v šoli..."
"Je že ok!" ga prekinem "Vem, da Luka čenča tja ''ke'' v tri dni."
"Ja to je on. No mislim, saj si super punca"
"Ja?"
"Ja, no am, to sem malo nerodno povedal...Super prijateljica."
"Bolje!" odvrnem.
Uh, kako sem si oddahnila! Nihče ni zaljubljen vame! Fju!
"No mislim Luku si po mojem mnenju malce všeč, da te takole zbada." reče Tim.
Kaj? A daj no! Ne Luka, ta tečko.
"Ah, ne vem če."
"Tudi jaz ne, ampak tako se mi zdi." reče prijazno.
Zagledam se v njegove lepe oči. It's adorable!
"Am, mami sem obljubila, da ji prinesem kosmiče! Moram iti! Adijo." rečem in odhitim.
Tinkara, kaj za boga je bilo to? O sh** in pozabila sem kosmiče. Z rdečico na obrazu sem se vrnila k kosmičom in vzela prve, ki smo mi prišle pod roko.
Vsa rdeča prihitim, do mami in Ninota.
"Katere si izbrala? Uh, sport musli!" se zasmeji mami.
"Ja! Odločila sem se za, am zdrav življenski slog." se zlažem.
"Fino. Pozabila sem ti reči, da vzemi še lino kašico za Nina." reče mami.
Resnoooo? Ne, ne bom se vrnila tja!
"Mami, jaz ne vem katero vzeti, saj sem prejle videla, am, da so nekatere iz...bele kave."
Joj, kaj sem pa zdaj bleknila? Slabše laži pa še ne! Kdo bi v otroško kašico dajal belo kavo?
"Pridi, gremo skupaj, pa ti pokažem."
"Ampak zdaj sem nameravala iti po sadje..."
"Sem ga že jaz vzela. Pridi Tinki." se mi nasmehne mami.
Ne, ne in NE!
Počasi sem hodila za mami. Ko pridemo tja...Tima ni več tam! Fjuu!
"Hm, tukaj ne najdem nobene z belo kavo." reče mami.
"J-ja, vrjetno so jo odstranili!"
"Vrjetno."
In smo kupili kašico. Ko gremo na blagajno zagledam neke ''pokalice'' (tisti šumeči sladkor).
"Ti jih kupim?" me predrami mami.
"Ne, ni treba, samo spomnila sem se..."
"Česa?"
"Te pokalice sva z očkom, vedno, o me je prišel iskat v vrtec, kupila." povem.
"Res? Prvič slišim."
"Jah, bilo je na skrivaj, saj pred kosilom doma ničesar ne bi smela jesti." rečem.
"A tako? Sta pa res pregnana!"
"Ja, takrat je imel še čas za nas..." rečem otožno.
"Tinkiiii! Ne bodi žalostna! Vem, da ga pogrešaš, ampak on ne more nič."
"Saj vem. Ampak zdaj je kot, da, nevem sploh ne živi pri nas!"
"Pa saj veš. Vrača se pozno - vstaja zgodaj."
Potem smo stvari zložili na blagajno, plačali smo in odšli.
Med vožnjo sem razmišljala o očku: Kdaj ga bom spet videla? Kdaj bo imel cel dan, samo za nas?..
Vem kaj si misliš: Zmešana sem, sem kot nesrečna deklina, ki že leta ni videla svojega oča. Saj res tako izgledam. Ampak ne morem pomagati.
Doma mi je bilo res dolgčas. Nisem vedela kaj početi. Poklicala sem Petro in ji povedala kaj je bilo v trgovini.
"Uuu všeč ti je!" je rekla, ko sem ji povedala o srečanju s Timom.
Kaj pa govori? Ni mi všeč (no pač ja, saj veš kaj mislim), samo takoo lepe oči ima! Wait! Kaj pa, če mi je res všeč? Ah ne, nisem tip človeka, ki bi se zaljubil med policami kosmičov (okej, imam genialno idejo za roman: Romanca med policami s kosmiči! Epsko) Okej, naj mi nekdo reče, da nisem tak tip človeka!
Še nekaj: Drži pesti za jutrišnji test!
~
Upam, da ti je bilo všeč!
Lajk polepša dan;)