hej!
Nov del je tu. Upam, da vam bo všeč inn že v naprej se oproščam, za vse slovnične napake. Uživajte!!! :heartpulse:

LEIA (Diana je tudi magična in lahko potuje v preteklosti)
Padam in razmišljam v katerem dogodku iz preteklosti bi pristala. Padam. Izberem dogodek in pristanem pred podhodom. Z Diano se ravno poslavljava. Rečem Diani “Ostani še malo, nekdo je tam in se skriva.” Diana odgovori “Kako pa veš? Jaz nikogar ne vidim.” “Saj veš, v preteklosti sva…” rečem tišje, da naju tista črna senca ne bi slišala. “Oooo… Razumem.” nadaljuje “Ej, ti! Pridi sem!” zakliče proti smetnjakom. Ni odgovora. Še jaz poskusim. “Veva, da si tam in prikaži se,” zakličem v isto smer.

ELLA
Kako sta me lahko zasačili? Zakaj imam občutek, da se je to enkrat že zgodilo? Kaj naj naredim? Ostala bom in bila tiho. Slišim Leio kako neki neznani punci nekaj šepeta. Ne morem razločiti kaj govori. Premaknem se še malo bliže. Ujamem samo še “-klosti sva…” Ne razumem. Kaj pomeni ‘klosti’? Vem samo, da manjka del besede in da je ta punca Leii znana. “Ej, ti! Pridi sem!” reče neznana punca in prav tako Leia “Veva, da si tam in prikaži se.” Kaj naj storim? Zbežim? Imam slab občutek o bežanju…

DIANA
Hmmm… Vprašam Leio “A ti je ta oseba, ki se skriva kaj naredila?”. Leia odgovori “Ne, ni in tudi ne sanja se mi ne kdo je… Kaj pa če greva midve do tja?”. “Lahko,” pritrdim. Pomikava se proti smetem. Slišim dihanje. Torej nekdo je zares tam. Pri koših sva. Nikogar. Ne duha ne sluha o komerkoli. Mogoče se je pa skrila v kanto. “Poglejva v koše, mogoče je notri,” rečem. Nikogar nisva našli. med razmišljanjem me zmoti telefon: “poiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipoiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipoiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii” oglasim se “Ja? Joj, oprosti. Mhm, ja sem. Ja, prihajam. Obljubim. Lupčka. Papa.” “ Mami je bila,” rečem Leii “Moram iti, se vidiva.” Leia reče “Ja, dijo, tudi meni se mudi”. Razšli sva se. Upam, da bova tej skrivnosti z Leio prišli do dna.

ELLA
Seveda se nisem skrila v koš. Kaj bi potem rekla mami, če bi bila cela zamazana? Skrila sem se za sosednjo hišo. Ura je že petnajst do osmih, jaz pa še vedno zunaj. Sama. V temi. Prižgala sem svetilko na telefonu in se odpravila proti domu.
*doma*
Mami me je čakala pred vrati, mi očitala, češ kje sem tako dolgo. “Leio se še pospremila” odgovorim in grem spat. Ne morem zaspat. Se obrnem na desno, pa na levo, pa na hrbet, pa spet na trebuh.

LEIA
Ker potovanje v preteklost mine, ko sanjaš, sem morala kar se da hitro zaspati. Pa nisem. Strmela sem v strop in premišljevala. Kdo je to? Kaj hoče? Kam se je skril? “Aaaaahhhh,” sem zazehala.
*zjutraj*
Nisem bila več v preteklosti. Ustala sem in se uredila. Potem sem stekla k očiju, dol. še zmeraj je spal. Čudno. Ponavadi prvi vstane. “Naj še spi,” tiho izustim. Odločila sem se, da pripravim moj in očijev najljubši zajtrk. Palačinke s čokolado in sladko smetano!

Hvala, da si prebral/a. LP ---HERMIONE GRANGER