Pisalnica - Osamljena ulica 4. del

Živjo, tukaj je nov del..... Spet, kot vsakič- opravičijem se za slovnične napake- hahaha. No tu je zgodba:


ELLA
Vstala sem. Bolj pozno kot ponavadi, ampak sem. Čudno se počutim. Kot, da bi en dan izpustila, kot, da sem ga prespala. Poklicala bom Leio. Samo, da poiščem tele-... “Diiiiinn, Diiiiin, Diiiiiin-” “Halo? Kaj pa je?” se oglasim. “Hej, samo zanima me, če bi šli danes na sladoled?” reče Leia. “Ja….ammm...Lahko, samo mami vprašam,” še rečem in odložim. Hitro zmečem stvari, ki jih imam po sobi pod posteljo, da zgleda vsaj malo pospravljeno. Vzamem denarnico se obujem in stečem do mami. “Kam pa se odpravljaš?” jo takoj zanima. Povedala sem ji, da me Leia vabi na sladoled in mi je dovolila. Grem. Seveda vzamem kolo, ker komu se pa da hodit.
*pri sladoledarni*
S kolesom se pripeljem do stojnice in se usedem na bližnjo klopco. Dan je bil brez oblačka. Razmišljam kateri sladoled bi izbrala. V daljavi vidim Leio, kako hodi proti meni. Vstanem in ji stečem nasproti.

LEIA
Joj, kako sem vesela, ker spet vidim Ello. Stečem ji v objem. Greva do sladoledarke. “Kaj bosta naročili?” reče. “Jaz bi sladoled Spella,” odgovorim. “Jaz pa bi…Hmm...Pol pistachio in pol vanilijo,” reče Ellla. Usedeva se na klopco in liževa sladoled, ki se kar topi v ustih. “Veš kaj?” jo vprašam. “Kaj?” jo zanima. “Ugotovila sem,” govorim naprej “da, če je sladoled zelo mrzel, ga začnem pihati kot, da bi bil vroč!” se zasmejim. Ella me malo čudno pogleda. Mislim, da ni razumela moje šale. Nimava enakega humorja.
*ko že poliževa do konca*
Zanima me koliko je ura. Pogledam na telefon. Kaže, da je pol dvanajstih. Rečem Elli “Joj, z očijem sva se zmenila, da bom do dvanajstih doma! Greva skupaj domov?”. “Ja, pojdiva, tudi jaz imam kosilo,” mi odgovori. Stopiva do Ellinega kolesa. Jaz se usedem na prtljažnik in Ella naju odpelje proti moji hiši. Posloviva se. Pogledam za Ello in se odpravim skozi vrata, ko je moj pogled več ne doseže. Kako zabavno je bilo danes. Za ta dan ne bi šla nikoli v preteklost, da bi ga popravila. Vse je bilo perfektno. Stopim v hišo. “Kaj?” …

ELLA
Kolesarila sem proti domu. Dan je bil prekrasen. Čeprav se še ni končal. Tole dopoldne je bilo super. Res. Nasproti mene je dom. Stopim iz kolesa. Zapeljem ga v lopo. Stopim v hišo. Kosilo je že na mizi. “Hej, sem nazaj!” sem zaklicala proti kuhinji, kjer je mami pomivala posodo. “Super, kako pa je bilo?” mi zakliče nazaj. Zasmejim se “Super!” Usedem se za mizo in začnem jesti. Žlico dam v usta. “Fuj! Kaj je to?” se skremžim. Mami zakliče “Korenčkova juha!” “Fuuujjj! Sej veš, da je ne maram.” se zgrozim. Pojem še par žlic potem pa porinem krožnik očiju in stečem v sobo. Spet so me obletele misli o tem, kaj pomeni ‘-losti sva’...

LEIA
Kaj? Kako? Kdo? Zakaj? ...

LP, HERMIONE GRANGER