Še en del je tukaj... Res se opravičujem za slovnične napake, to pač ni moj talent. Upam, da vam bo zgodba všeč. Sprejemam kakršnekoli komentarje saj se iz napak učimo! Zdaj pa k zgodbi:

LEIA
Joj ne, kaj se je zgodilo. stopila sem v hišo. Stoli so bili po tleh, knjige so bile zmetane iz omare, kuhinjske omarice so bile odprte… Nekdo je vlomil. Hitro moram poklicat očija. Roko dam v žep in telefona ni. Pogledam še v drugega. Moj telefon je izginil. Ampak kje bi ga lahko pustila? In kdo je hodil po našem stanovanju? Grem po kolo. Kolesa ni. Nekdo mi je ukradel tudi kolo. zdaj sem brez telefona, kolesa in polovice stvari iz naše hiše. Grem pa pač peš.
*pri Elli*
Po petnajst minutni hoji sem prispela do Elline hiše. Potrkala sem na vrata. Nič. Sklonila sem se in pobrala kamenček. Vrgla sem ga v Ellino okno. Nič. Pobrala sem še enega in ga vrgla. Ella je pokukala skozi okno in ko ma je zagledala je stekla, da mi odpre vrata. “Kaj pa ti tu?” hitro reče. “Greva lahko naprej? Ti v sobi vse povem,” odgovorim. Prijela me je za roko in me odpeljala v njeno sobo. Usedli sva se na posteljo. Razložila sem ji, kako je doma vse razmetano in, da moje stvari manjkajo. Ella je vzela njen nahrbtnik. Odprla ga je in iz njega vzela moj telefon. “O, saj res! Dala sem ga v tvoj nahrbtnik, ko sva lizali sladoled,” se spomnim. Ella pokima in mi ga potisne v roke. Nemudoma pokličem očija. Oglasi se. Povem mu vse kar se je zgodilo. “Takoj pridrvim domov,” še reče in odloži. Z Ello sva vzeli njeno kolo in se odpeljali.

ELLA
Veter mi piha v obraz. Noge me že bolijo od poganjanja kolesa. Res mi je žal za Leio. Ko končno prideva do njene hiše stopiva iz kolesa. Leia že steče v hišo. Njej je lahko. Ona ni poganjala kolesa. Saj je vseeno. Po kratkem počitku stečem za njo. V hiši je res vse tako kot je opisala Leia. Razmetano, prevrnjeno. “Leia! Poglej! Tisti vajin kipec iz Španije manjka!” ji zakličem. Leia se ozre po omarici pod na kateri je še danes zjutraj stal kipec nje in njenega očija. Leii so pritekle solze. Vedela je, da je to samo kipec, ampak je bil iz njenega edinega potovanja v življenju. Edih počitnic, ki jih ni preživela tukaj. Žal mi je bilo za njo. Zaslišali sva avto, ki je pridrvel in grdo parkiral pred hišo. Bil je Lein oči Luke.

LEIN OČI (Luke)
Parkiral sem. Takoj sem skočil iz avta in zaloputnil vrata. Stekel sem v hišo, da bi preveril situacijo. Stopil sem vanjo. Skoraj bi me kap. Preveril sem vrata, če so kaj poškodovana. “Seveda, lahko bi tudi midve takrat preverili vrata, če se je zgodil vlom” zakliče Ella. “Čudno, vrata so brez najmanjše poškodbe ali odrgnine,” se začudim. “Pa, pa, pa…,” jeclja Leia “...saj to ni mogoče!” ji končno uspe dokončati. Tudi meni je čudno saj sem prepričan, da sem vrata zaklenil. “Ni takooo čudno!” zakliče Ella in nadaljuje “Čisto mogoče je, da je eden od vaju pustil vrata odklenjena.”

LEIA
Zelo me skrbi kaj bo. “Oči? Naj pokličemo policijo?” ga hitro vprašam. “Hm...Pa dajmo, skoraj bi pozabil, da obstaja!” se je zadržano nasmejal. Zelo imam rada mojega očija. Všeč mi je, ker tudi v resnih situacijah najde prostor za smeh. Oči že kliče policijo. Zanima me kaj govorita. Ampak ker vem, da policije ni primerno dati na zvočnik mu ne težim. Oči je prenehal. “Pridejo čez približno pet minut,” reče resno.
*ko prispe policija*
Policija raziskuje območje. Strah me je. Zelo strah. Upam, da se bo vse uredilo.

LP in če ti je všeč lahko daš like ali pa napišeš kak komentar. HERMIONE GRANGER :grimacing::confounded::heartpulse::wink::blush: