Hejla!
Nov del moje zgodbe je tu. Malo je brez zapleta, ker nisem našla navdiha ampak ja... Vseeno uživajte!!!

LEIA
Premišljujem. Je možno, da je Ella tudi varuhinja preteklosti? To se ne dogaja navadnim smrtnikom. No kakorkoli. “Ella, temu se reče ‘deja vu’,” se ji na pol zlažem. “Hm...Mogoče res. Kaj bova zdaj počeli? Greva na sprehod?” me vpraša. “NE!” zakričim. Joj, nisem želela tako na glas ampak iz hiše ne smeva. “No, nisem mislila, tako...Samo oči mi ne dovoli, da grem danes ven. Oprosti,” rečem. Zlagala sem se. “Okej? Prav, greva lahko potem v tvojo sobo?” vpraša. “Ja, itak!” in stečeva po stopnicah v zgornje nadstropje.

ELLA
Leia se mi zdi malo čudna… Zakaj ji njen oči, ki ji vedno pravi, da naj gre ven, zdaj prepovedal iti ven… Z Leio se usedeva na posteljo in začneva igrati igrice na telefonu. “Ha! Zmagala sem!” zakličem. Slišim korake. “Leia? Kdaj se tvoj oči vrne iz službe?” rečem prestrašeno. “Zvečer, zakaj?” se začudi. “Poslušaj,” rečem čisto potiho. Nekdo hodi okoli hiše. Kako je prišel? Saj ima hiša živo mejo vse okoli. Poslušava. Res se slišijo koraki.Kot, da bi nekdo hodil po pesku.

LEIA
Res nekdo hodi. Slikala ga bom. To bi moral biti tisti lopov, ki je ‘danes’ nekaj stvari ukradel. Vzela sem telefon. “Kaj pa počneš?” me vpraša Ella. “Samo slikala, ga bom,” odgovorim. Slikala sem ga. To je sigurno tisti tip, ki je ‘danes’ vdrl v našo hišo. Z Ello sva pri oknu in buljiva skozen. Tip se ozre po hiši. Stopi malce bliže vratom. Še enkrat se ozre po vseh oknih na hiši in naju opazi. Najprej malo strmi v najino okno, ki je zapolnjeno z najinimi potlačenimi glavami, potem pa steče stran, prepleza grmovje in zbeži.
*zvečer*
Sem v postelji. Jutri bo vse normalno, kot, da se vlom ne bi zgodil. Ampak še zmeraj me muči, kako to, da Ella? Res moram to preveriti. Jutri grem do Osamljene knjige.
*čez eno uro*
Ne morem zaspati. Nekaj me muči in jaz vem kaj je. Ella! Najraje bi kar zdajle skočila iz postelje in stekla na Osamljeno ulico. Ampak oči me bo zasačil in še povrh tega me je strah teme. Premišljujem…

ELLA
*jutro*
“Diiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin, diiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin-” prekinem zvonenje budilke. sovražim budilko. Še posebej mojo. Res je nadležna...Rada bi še zaspala za pet minut. Saj so počitnice. Res ne vem, zakaj moram vstajati tako zgodaj. Ura je šele pol osmih. Lani sem vsako jutro prespala. Zbudila sem se šele okoli enajstih. “Aaaahhh…” zazeham…
*čez petnajst minut*
Nekaj me žgečka. Kdo je to? Kaj je to? Ne da se mi obrnit, da bi pogledala… Ampak vseeno. Nekdo me ščipa v hrbet. “Aaaaaauuuuuu!!!” zakričim. Ugriznilo me je! Kdo je to? Počasi se obrnem…

PS: Za slovnične napake se zelo opravičujem vsem, ki jih to zelo moti (jih je kar veliko)


LP, HERMIONE GRANGER