OJ!
Še en del moje zgodbe, ki ima ogromno slovničih napak. Upam, da vam bo vseeno všeč... <3

ELLA
Ne morem verjeti. Sanjam. Vem, da sanjam. Hitro sem se uščipnila v lica. “Aaauu!” sem zakričala. Ne sanjam, torej se to vse resnično dogaja. “Torej zato si ti bila tukaj velikokrat! Zdaj vem!” se razveselim. “Jap, zato...Čakaj, kako pa veš, da sem bila tukaj? Si me ti zasledovala?” se razjezi. “Emmm… Ja, zanimalo me je, kaj tukaj počneš,” malce prestrašeno odgovorim. “KAJ? ZASLEDOVALA SI SVOJO NAJBOLJŠO PRIJATELJICO??? MENE! KAKO SI DRZNEŠ!?!?! NAJINEGA PRIJATELJSTVA JE KONEC! KAKO SI LAHKO?” v joku zakriči in steče strani. One, kaj sem storila. Odložim knjigo, ki sem jo imela v rokah v votlo duplinico v steni in stečem za Leio. Nikjer je ne vidim. Je že zbežala. Joj, kaj sem storila. Jutri grem do nje in se ji opravičim. Zlezem na kolo in se odpeljem proti domu. Jokam. Čisto tiho, ampak jokam. Žal mi je, da sem jo zasledovala. Res je edina oseba, ki ji lahko vse zaupam, jaz pa sem jo izgubila. Pripeljem se do doma. Pustim kolo v garaži in stečem v hišo. Grem mimo družinskih članov direktno v mojo sobo. Se uležem na posteljo in se smilim sama sebi. Svojo glavo zakopljem globoko pod odejo in povšter. Jokam. Vzamem telefon in Leii v naglici napišem “Prosim, odpusti mi. Skrbelo me je zate. Nisem želela nič slabega. Oprosti.” Čakam. Piše mi, da je videla sporočilo, odgovora pa od nikoder. Nič, ne bo odpisala. Res mi je zamerila.

LEIA
Ella mi piše. Ne bom odgovorila. To je bilo zelo nepošteno. Res sem ji zamerila. Globoko me je prizadela. Nisem si mislila, da me bo moja najboljša prijateljica kdaj tako razočarala. Naj se gre solit. Nesramna koza je. Kako me je lahko zasledovala? To se res ne spodobi... Hodim proti domu. Mrzlo je. Lep sončen dan se je spremenil v sivega in temačnega. Na pol poti proti domu pridem do križišča. Nobenega ni na cesti. Odpravim se v drugo smer. Ne proti domu ampak drugam. Nekam, kjer me ne bo nihče našel. Zavijem v temačno ulico in hodim naprej. Sama sem. Ura je že štiri. Kosilo sem že zamudila, zato nima smisla iti proti domu, tam me bo itak samo še oči nadrl, ker sem pozna. Hodim naprej in pojma nimam kje se nahajam. Nekaj na pol razbitih avtomobilov se pelje mimo mene. Malo me je strah. Ne vem, kaj naj naredim. Slišim nek šum. To je reka, seveda da je! Torej zdaj vem kje sem. Ta ista reka teče mimo moje hiše. Če bom sledila reki, bom prišla do doma. Vesela sem, da se nisem izgubila. Hodim naprej po pločniku in grem v samotni park. Usedem se na gugalnico in se gugam. Gugalnica srhljivo škriplje. Med guganjem točim solze, ki mi polzijo po licih. Razmišljam o današnjem dnevu in, da sem morda celo jaz kriva, da sem tu. Želim se odpraviti proti domu, pa sem pozabila iz katere strani sem prišla do parka, leve ali desne. Iz obeh strani teče reka, ker je tale park majhen polotoček. Kaj pa naj zdaj? Stečem v levo in se hitro ustavim, ker se mi zdi, da ni prava pot. Stečem v desno. Tudi tukaj ni prav. Kam naj grem? Zjokam se. Kako naj se izkopljem iz te godlje? Grem v desno. Gledam reko. Pozabila sem v katero stran teče pri naši hiši. Strah me je. Splezam na ograjo reke, stopim nanjo. Razmišljam o mojem življenju. Kako sem zapustila Ello. Zdaj vem, da sem jaz kriva in to me je še bolj potrlo. Zamižim. Izgubim ravnotežje in padem. Padam proti globoki reki. Ne morem se več rešiti. Mojega življenja je konec.

ELLA
Še zmeraj jokam. Žalostna sem. Res mi je žal za vse...

No ja, to je to. Če ti je všeč lahko daš like ali pa napišeš komentar- če želiš :)

LP