»Že trikrat...«
Dvignila sem glavo in se zazrla v temno nebo. Tokrat je bila noč jasna in zvezde so se videle, kor bi jih nekdo obarval na florustenčno rumeno. Preprosto MORAL si se zastrmeti vanje...Stresla sem z glavo in se znova sklonila k učbeniku zgodovine, pri kateri sem že trikrat dobila nezadostno. Če nočem ponavljati razreda se resničo moram naučiti vseh teh Rimljanov...
»Jana?«
Zaslišala sem trkanje, ki sem mu bila neskončno hvaležna. Tudi če bi bil pred vrati moje sobe najuhujši sovražnik, bi ga bila vesela. Vsaj glavo lahko dvignem iznad učbenika najdolgočasnejšega predmeta na šoli...Vstala sem iz pisarniškega stola in odklenila zaklenjena vrata. Pred njimi je stala...Tanja? Presenečeno sem pomežiknila in jo povabila naprej. Moja najboljša prijateljica je sedla na kavč v sobi in me gledala kot v transu. Enako sem naredila jaz, ki me je do konca presenetilo, da je piflarka budna čez polnoč in je kršila pravila internata: »Ob desetih dalje nikogar ne sme biti na hodniku internata!«
»Tanja? Si v redu?« Stresla sem jo za ramo in pomahala pred njenimi steklenimi očmi. Nekaj je moralo biti hudo narobe. Poznala sem jo. Za nič NE-nujnega ne bi kršila pravil...Pa sploh njen zgled! Ponavadi se je pred vrati moje sobe v internatu pojavila lepo oblečena in počesana, kot bi šla v opero ali gledališče. Tokrat...Njeni lasje so bili razkuštrani in umazani, na sebi je imela le pižamo, imela je podočnjake in stekleno strmela v zvezdnato posuto nebo.
»Haloo?« Še enkrat sem poskusila in tokrat se je le odzvala. Vendar nemo: dvignila je dlan in me prijela za ramo. Začela je obsedeno momljati. Strašljive steklene oči so še naprej zrle nekam v daljavo in niso izdale ničesar.
Iztrgala sem se iz njenega prijema in jo pustila sedeti na kavču. Šla sem do pisarniške mize in se ponovno lotila dolgočasne zgodovine. Kljub temu, da sem za seboj imela popoln izgoovor za neučenje, sem se zavedala, da zgodovino pač moram speljati...Zavzdihnila sem in naslonila glavo na roke in začela brati. Po glavi so mi leteli Rimljani, njihovi običaji in pomembne letnice. Ura je tiktala, jaz pa sem sedela tam in strmela v učbenik. Rimljan, Julij Cezar...Gaj Oktavijan Avgust....
»JANA?!«
Krik je odmel po moji sobi kot krik izgubljenega v puščavi. Telebnila sem dol s stola in se zmedeno dvignila na komolce. S pomočjo rok sem vstala in se zazrla v...prizor. Ob tistem so se mi začele tresti roke in potiti čelo, kolena so bila le še neuporaben del mojega telesa. Zmedeno sem začela klicati na pomoč. Kaj klicati, bolj sem šepetala.
Tanja je stala sredi sobe. Imela je rdeče, žareče oči in njena koža je bila črna. Luščila se ji je dol s telesa. Okoli nje je letal moder plamen, ki je odseval v njenih očeh. Nohti, ki so bili še pred trenutkom skrbno ostriženi so bili dolgi, neoskrbovani in umazani. Sploh ni imela las. Njena glava je bila obrita, črna, kot njena ostala koža.
»Kako...Kako si si drznila storiti to?« me je s hreščavim glasom ogovorila in se strmo zastrmela vame. »Kako, kako?« Kolena so bila zdaj še neuporabnejša kot prej. Komaj sem se še držala dvignjeno. Z rokami sem se naslonila na mizo in presrašeno zrla..Vanjo.
»Zdaj...zdaj...BOŠ PLAČALA!« je še zarjovela. Roke je usmerila vame in moder plamen, ki je še prej nedolžno letal okoli nje, se je zaletel vame. Vrglo me je po tleh in pred očmi se mi je stemnilo.
-------
Hvala za branjeeee! Res ste zlatiiiiiiiii!
LYSMMM!
Hvala za vsako kritiko lajk in komentar!!!
P1