PisalnicaPetek 13.
8
Hej!:grinning:
Samo zanima me ali se PETEK TRINAJSTI napiše tako: Petek, 13. ali tako: Petek 13.
Uživajte v branju:
PROLOG:
Tekla sem, kakor hitro sem lahko, da bi zbežala pred črnino a ni mi uspelo. Naenkrat sem se znašla v temi. Zaslišala sem dojenčkov jok, zazdelo se mi je, da sem pristala v naši dnevni sobi. Videla sem sebe, kot dojenčka. Takrat me je pri 3 mesecih udarila lastna mama. Zaslišala sem, kako se je takrat zdrla name: »Ti si kriva za vse moje težave, zakaj si prišla na svet?!« Moj oče jo je hotel zaustaviti a mu ni uspelo, morala sem v bolnišnico. Zgrabili so jo policisti in plačala je kazen. Kasneje je mene, mojega očeta in mojega brata zapustila. Ko me je takrat udarila sem se jokala in ko sem gledala vse to sem čutila solze, še več, čutila sem bolečino in udarec. Pomežiknila sem in spet je bilo vse normalno. Začudeno sem premišljevala in nikakor nisem morala razumeti, kaj se dogaja. Aja, pozabila sem se predstaviti. Sem Amy Wilson, stara sem 16 let. Imam očeta Alberta in brata Alexa, ki je dve leti starejši od mene. Zadnja leta se je moje življenje izboljšalo in spremenilo. Rešila sem se prvega letnika tako, da še samo tri leta, za naprej pa…še ne vem. Poleg mučenja pri mojih 3 mesecih sem doživela mojo najslabšo izkušnjo…Pri trinajstih letih sem bila duševno zbolela, imela sem probleme s hranjenjem, imela sem motnje hranjenja. Zdelo se mi je, da sem debela, zato nisem nič jedla. Ko je oče to opazil, mi je skušal pomagati, kuhal mi je le najljubšo hrano in jaz, ker sem bila tako zelo nora sem jo nato naskrivaj izbruhala. Vedno mi je bilo slabo, vedno sem bila lačna, ampak nisem hotela jesti. Krivo pa je bilo, da so se iz mene v šoli norčevali češ, da sem debela, tisti grozen čas, pa so vsi bili tako: »O, Amy, moraš jesti, glej kako si suha.« Še vedno sem začudena, prej so bili grozni, potem so pa bili tako prijazni, čudno. Krivec je bil tudi moj prejšnji zdravnik. Rekel mi je, da sem zelo debela, medtem pa mi je druga zdravnica govorila, da sem presuha. Takrat sem bila visoka 167 cm in imela sem 42 kg. Cela družina je bila začudena a vsi domači so mi govorili, da sem presuha.
Lp:kissing_heart:
Samo zanima me ali se PETEK TRINAJSTI napiše tako: Petek, 13. ali tako: Petek 13.
Uživajte v branju:
PROLOG:
Tekla sem, kakor hitro sem lahko, da bi zbežala pred črnino a ni mi uspelo. Naenkrat sem se znašla v temi. Zaslišala sem dojenčkov jok, zazdelo se mi je, da sem pristala v naši dnevni sobi. Videla sem sebe, kot dojenčka. Takrat me je pri 3 mesecih udarila lastna mama. Zaslišala sem, kako se je takrat zdrla name: »Ti si kriva za vse moje težave, zakaj si prišla na svet?!« Moj oče jo je hotel zaustaviti a mu ni uspelo, morala sem v bolnišnico. Zgrabili so jo policisti in plačala je kazen. Kasneje je mene, mojega očeta in mojega brata zapustila. Ko me je takrat udarila sem se jokala in ko sem gledala vse to sem čutila solze, še več, čutila sem bolečino in udarec. Pomežiknila sem in spet je bilo vse normalno. Začudeno sem premišljevala in nikakor nisem morala razumeti, kaj se dogaja. Aja, pozabila sem se predstaviti. Sem Amy Wilson, stara sem 16 let. Imam očeta Alberta in brata Alexa, ki je dve leti starejši od mene. Zadnja leta se je moje življenje izboljšalo in spremenilo. Rešila sem se prvega letnika tako, da še samo tri leta, za naprej pa…še ne vem. Poleg mučenja pri mojih 3 mesecih sem doživela mojo najslabšo izkušnjo…Pri trinajstih letih sem bila duševno zbolela, imela sem probleme s hranjenjem, imela sem motnje hranjenja. Zdelo se mi je, da sem debela, zato nisem nič jedla. Ko je oče to opazil, mi je skušal pomagati, kuhal mi je le najljubšo hrano in jaz, ker sem bila tako zelo nora sem jo nato naskrivaj izbruhala. Vedno mi je bilo slabo, vedno sem bila lačna, ampak nisem hotela jesti. Krivo pa je bilo, da so se iz mene v šoli norčevali češ, da sem debela, tisti grozen čas, pa so vsi bili tako: »O, Amy, moraš jesti, glej kako si suha.« Še vedno sem začudena, prej so bili grozni, potem so pa bili tako prijazni, čudno. Krivec je bil tudi moj prejšnji zdravnik. Rekel mi je, da sem zelo debela, medtem pa mi je druga zdravnica govorila, da sem presuha. Takrat sem bila visoka 167 cm in imela sem 42 kg. Cela družina je bila začudena a vsi domači so mi govorili, da sem presuha.
Lp:kissing_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow me lahko obveščaš o nadaljevanjih?:heart::heart::heart::heart: imaš moj:heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
FULL DOBROOO
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Supeerr ! Naslednji del sem prebralaa !!! in je zelo dober
0
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(148)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
