Hey! Tole bo ista zgodba kot prej, ampak z novim začetkom. Uživajte (prosim napišite komentarje)!

"Pa zbudi se že!" To je "najprijaznejši" pozdrav moje sestre. Obstajajo še bolj "prijazni", ampak oki.
Ko me pride zbuditi že 10-ič se končno približno predramim in ji zamrmram, da pridem. Čez nekaj ur. No tako bi bilo, če danes ne bi bila šola. Spet. Komaj dva tedna sem spet tam, pa mi gre že na živce. Res ne maram šole. Počitnice, oh, to je življenje. Dolgo poležavanje, če tvoja sestra ni Nika, in veliko zabavnih dni. Ampak, zdaj je tu spet šola. Ko končno dvignem glavo... O ne! Spet zamujam! Čez pet minut imam pouk! Odlično sem začela! Hitro si izberem outfit, ga navlečem nase in vzamem še pas. Samo kot dodatek! Umijem si zobe in nanesem maskaro. Ostalo bom že v šoli. Stečem dol zbudim očeta. Hitro se predrami in si obleče majico. Vzamem košček kruha in mamo poljubim na lice. Grem v avto in očka že spelje. Zamudila sem samo deset minut. Samo pet minut pouka. Slovarca nikoli ne pride točno. Med odmorom stečem na stranišče in seboj povlečem še Klaro. Eva ima spet tri urne debate o včerajšnji tekni. Igrala sta... Barcelona in Makof? Kakorkoli, nekdo pač je. Ko na stranišču med nanašanjem pudra klari razlagam zakaj sem zamudila, vidim, da me ne posluša resno. Med prsti mečka list. "Kaj pa imaš to." Jo vprašam malo zdolgočaseno. "Nič takega." Reče in vem, da zdaj želi, da jo še enkrat vprašam. Rada ima pozornost. "Mmmm... Oki. Festival bo!" Se mi zadere in nekatere punce, ki čakajo na WC naju čudno pogledajo. "Ššššš. Nisva sami. Kaj pa ti je tako všeč na tem festivalu? Festivali v našem mestu so zmeraj bedni kar se da. Nazadnje so cel večer peli tisti kekci iz gor, ki mislijo, da so neke super zvezde, čeprav so se še oblekli, kot, da sme v prejšnjem stoletju." rečem, in se precej čudim svojemu neverjetnemu besednemu zakladu, glede na to, da so Slovarci nikoli ne znam objasniti kaj naj bi pesem pomenila, ker je zmeraj "pač" in "sej veste tisto" in podobno. Predvsem pa se čudim kako je lahko tako navdušena. Še vedno si nanašam puder. "Ker... Bomo plesali! Midve lahko dobive glavno vlogo!" Reče in oči se ji zasvetijo. Čakaj, čakaj... Vloge, igranje in plesanje? Resno?! "Čakaj, jaz ne razumem popolnoma. Kaj bomo imeli muzikal?" jo vprašam, kot, da mi ni res čisto nič jasno. Nasmehne se in me potreplja po rami, kar mi ni ravno najbolj všeč:" Od kdaj pa si ti tako pametna? Ja! Itak, da! In v ponedejlek so avdicije! Igramo pa neko čisto novo igro. Naslova še niso povedali. Kakorkoli, še Evo morava prepričati in smo skupaj!" Ko me je potrepljala sem si razmazala korektor, ampak mi to tisti trenutek ni bilo pomembno. Muzikal imamo! To je zakon! Oki, zdaj pa si moram popraviti korektor.
Popravljen je. V razredu je do konca dneva hrupno. Res me zanima kdaj bodo naši sošolci odrasli. Varjetno nikoli. Mislim, smo v 2. letniku, pa se še vedno ne znajo obnašati. Tai je itak spet bil poslan k ravnatelju. Po moje ima ravnatelj že prav stolček za Taia. Ko sem prišla domov, pa sem dobila najboljše sporočilo od Klare...