Ema in Gaja se razumeta kar dobro. Presrečna sem! To me razveseljuje.
˝Čez deset minut bomo prispeli,˝ naznani Monika.
Saj bo šlo. Saj zmorem! Vem, da mi bo uspelo. Spodbudne besede prijateljic mi pomagajo. Ema me že celo pot spodbuja. Vem, da mi bo uspelo. Kaj pa če ne? O, ne! Potem bodo moje sanje splavale po vodi. To se ne sme zgoditi. Za nič na svetu.
Čez nekaj minut smo že tam. Izstopim iz avtobusa. Ema je ob meni. Neizmerno sem ji hvaležna.
Pogledam pred sabo. Zagledam ogromno stavbo. Ta stavba konservatorij za balet. Tu plešejo najboljše balerine! Hkrati pa se v tej stavbi opravlja izpite za določene nastope ali predstave. To je razlog, da sem jaz tu. Da dobim vlogo pri predstavi. Glavno vlogo, če smo natančni.
Vstopimo v to prelepo stavbo. To je najlepša stvar, kar sem jo kdaj videla. Kako je razkošno! Na stenah so slike znanih plesalk. Na tej je znan balet Romeo in Julija, na tisti je Hrestač in na tej je… Labodje jezero! To je prelep balet. In, ja, če še ne veste bom na izpitih zato, ker si želim dobiti glavno vlogo pri tem baletu. Pri labodjem jezeru.
Ta vloga je zahtevna. No stranske vloge so popolnoma preproste, ampak glavna vloga! Igrati moraš belega in črnega laboda. Kako je to sploh mogoče? Težko, ampak z veliko treninga je seveda vse mogoče.
In zakaj si to vlogo sploh želim? Odgovor na to vprašanje je zapleten. Iskreno ga niti sama ne vem. Vem pa, da kar si močno želim lahko tudi dosežem!
Stopila sem v garderobo, kjer so bila zbrana dekleta iz našega razreda. Ema in Gaja sta bili ob meni. Skupaj smo vstopile noter in z Gajo sva se uredili.
Po eno in pol urnem čakanju in pripravljanju so ocenjevalci poklicali naš razred. Zoja samozavestno vstane. Sploh je ni strah. Medtem pa se jaz vsa cela tresem. Komaj vstanem s svojega mesta. Noge me nočejo ubogati. Sploh se ne morem hoditi.
˝Nika, pridi! Kaj še čakaš?˝ napeto vpraša Gaja, ˝Čakajo nas. Hitro pridi! Ne boj se. Saj si najboljša.˝
˝Daj no, Nika. Hop hop hop! Gremo! Vstani, pojdi v dvorano in zapleši!˝ me začne spodbujati še Ema.
Trikrat globoko vdihnem in izdihnem. Odprem oči. Pripravljena sem. Brez motenj vstanem iz stola in odločno stopim korak najprej. ˝Pa pojdiva,˝ rečem Gaji. ˝Obema hvala za spodbudne besede,˝ še zaključim.
Sopim na hodnik in odkorakam do dvorane. Verjamem vase. Saj bo šlo!

Živjo! Hvala, če si prebrala zgodbo. Ogromno mi pomeni vsak komentar. LYSM in se beremo v ponedeljek :sparkling_heart:.