Brina tistega večera ni mogla zaspati. Vsakič, ko je zaprla oči za sekundo, jih je potem spet odprla. Ko je že skoraj potonila v svet sanj je spet zaslišala za zdaj že znan glas:
*i*"Brina, BEŽI!"*i*
Skoraj skočila je ven iz postelje. Za trenutek je spet videla tisti prizor. V gozdu. S tistim dečkom...
Budilka je zazvonila. Brina jo je na pol budna ugasnila.
"Samo še pet minut," je zamrmrala in se udobneje nadomestila.
Po petih minutah ji je budilka spet zvonila. In tokrat je Brina le vstala iz postelje. Oblekla si je nežno rumeno majico s črnim napisom "girls" in črno trenirko. Počesala si je svoje do ramen dolge lase in jih spela v čop. Šla je v kopalnico in si še umila zobe. Potem je počasi hodila po stopnicah navzdol v kuhinjo. Tam sta bila Luka in Nik.
"Si dobro spala, Brina?" jo je vprašal Luka, ko je videl kako bleda je.
Brina je odkimala.
"Naredi mi eno kavo prosim," ga je prosila.
Luka ji je pokimal in se lotil dela. Nik pa je kot vedno gledal v svoj telefon. Brina je še sama prižgala telefon in odprla snapchat. Na njenem seznamu prijateljev je bil en nov človek.
*b*Nejc XD*b*
Očitno je on Brino dodal nazaj. Brina mu je napisala 'Hi' in nič drugega. Nekaj sekund pozneje pa ji je Nejc odpisal.
*b*Nejc XD:*b* Živjo
Brina mu je želela nekaj napisati ampak jo je Luka ustavil. Podal ji je skodelico tople kave z mlekom. Brina je s svetlikajočimi očmi segla po skodelici. Hvaležno je zavzdihnila in naredila požirek.
"Mmmm! Luka, ti res nardiš najboljšo kavo!" mu je povedala Brina.
Nik je pogledal proti Luki.
"Ej, js bi tut!" se je namrdnil Nik. Luka se je zasmehljal.
"Premlad si še," mu je rekel Luka.
"Ne pa ne!" je ugovarjal Nik.
Kakšno minutko sta se prepirala in na koncu je seveda zmagal Luka. Brina pa se je ves čas smejala.
"Torej naju ti pelješ v šolo?" je nekaj sekund kasneje vprašala Luko in pogledala proti Niku.
"Najbrž," je bil kratek Luka.
Brina je spet prižgala telefon in pogledala na snapchat. Novo sporočilo od Nejca.
*b*Nejc XD:*b* Js bi tk rad spaal! Ka pa ti?
Sporočilo je bilo napisano tako, kot, da bi se Brina in Nejc poznala že vsaj tri leta.
*b*Brinaa:*b* Ne da se mi it v šolo to je to
*b*Nejc XD:*b* Men tut ne. A pa lahk vprašam kam hodiš?
Brina je že hotela pritisniti tipko enter pa ji je telefon skoraj padel iz rok. Luka je tako glasno zakričal, da je še Nik skoraj padel s stola.
"Štor!" se mu je zahihital Nik, ko je opazil opeklino na Lukovi roki.
"To ni smešno!" se je razjezil. Skoraj bi spet obtičala v prepiru, če ne bi vmes vskočila Brina.
"O moj Bog, a sta lahk tiho? Vsaj enkrat v lajfu?!"

Brina je prišla v šolo ravno pravi čas. Vsedla se je na stol, tisti trenutek pa v učilnico pride profesor matematike Tasič. Zgodilo se ni nič posebnega, samo še enkrat jih je obvestil, da je naslednji dan pisno ocenjevanje matematike.
Šolski zvonec zazvoni. Brina hitro vrže zvezka in peresnico v torbo in se odpravi proti vratom. Že prime za kljuko in odpre vrata, na roki pa začuti nežen dotik. Hitro se obrne in za sabo zagleda Jašo. Ta se ji nasmehne.
"Vidim, da še vedno imaš tole uro." Pomigne proti svetlo modri ročni uri na Brinini roki.
"Emm, ja?" zmedeno odvrne Brina. Obrne se in gre iz učilnice. Še brigala se ni za Jašo.
Na urniku je Brina sedaj imela slovenščino. Ni se ji ljubilo poslušati te bedaste profesorice Rožnik. Ko profesorica ni gledala je Brina iz torbe hitro potegnila telefon. In kot, da bi pričakovala ji je Nejc poslal sporočilo:
'Dolgčaaas!'
Brina mu je hitro odpisala.
*b*Brinaa:*b* Tudi ti ne sodeluješ pri pouku?
*b*Nejc XD:*b* Kje pa! Nimam glih fajn ocen. Zaostal pa tut še nisem
*b*Brinaa:*b* lol js pa sm topper v razredu
*b*Nejc XD:*b* Če pa ne sodeluješ
*b*Nejc XD:*b* Kk ti pol uspe???
Brina je pogledala proti profesorici. Ta je nekaj pisala na tablo in razlagala. Brina je spet pogledala v telefon. Potem pa jo je njena sošolka Klara, ki je sedela poleg nje dregnila.
"Rajši piši v zvezek, pol si boš pisala s svojim Nejcom," ji je zašepetala.
Brina jo je samo pogledala s široko odprtimi očmi. Dvignila je eno obrv.
"Resno Klara? Z mojim Nejcem? Šele zjutraj sva si začela pisat," ji ostro zašepeta nazaj.
Brina je položila telefon pod mizo in zgrabila pinkalo. V učbeniku je odprla na določeni strani in si naredila zapiske. Nekaj časa kasneje pa je pogledala na svojo uro. Komaj 8.41?! Zakaj čas takrat, ko je dolgočasno teče tako počasi? Telefon pod mizo pa se je kar naprej prižigal. Brina ga je prižgala in videla sporočila od Nejca:
"Alo?"
"Si še tle? A te je prof. dobu?"
"Dej men je dolgcajt, greva si pisat no"
Malo manj kot minuto sta si pisala. In na zadnje sporočilo, ki ga je poslal Nejc se je Brina zasmejala. Klara jo je takoj ošinila s pogledom. Oziroma so jo vsi. Rožnik je pristopila do nje.
"No, kaj pa je tako smešno, Lavrič?" jo je vprašala profesorica. Brina jo je obupano pogledala.
"Spomnila sem se na smešen trenutek z našim razredom," se je gladko zlagala.
"Res? Imela te bom na očeh, Lavrič," je še dejala potem pa šla.
Ko se je druga šolska ura končno končala sta Brina in Klara odhiteli v razred za kemijo. Brina je Nejcu napisala, da jo je profesorca skoraj dobila, ker se je na glas zasmejala.
*b*Nejc XD:*b* Actually si ful smešna in čudna ob enem
*b*Brinaa:*b* Vem
Klara je pogledovala po Brininem telefonu in je seveda videla nekaj sporočil.
"Aww! A sta skup?" je prisrčno rekla.
"Ne, sploh ga ne poznam v real lajfu. Pa sej veš, da sm v..." ji je odvrnila Brina.
"Ja, ja, vem, da si zatreskana v Liama. O, glej tamle je. Pojdi mu neki reči," jo je prekinila Klara.
Brina je samo zmajala z glavo. Sedela je na stolu gledala kemikalije in poslušala Klarino neke vrste razlaganje. Za sekundo je začutila znan občutek. Da jo nekdo opazuje. Brina je pogledala po učilnici. V kotu so bili nekateri fantje, ki so se prerekali, dve dekleti, ki sta si pripravljali stvari za kemijo in se na glas smejali... Potem pa je Brina pogledala nazaj, kjer je bil Jaša. Jaša je strmel naravnost v njene oči. Potem pa je njegov pogled švignil dol proti ročni uri. Brina je obstala.

Blisk.
Večerilo se je. Bila je v nekakšnem apartmaju z fantom. Oba sta se skupaj izmuznila iz tistega apartmaja, kjer so bili ostali- njuni sošolci.
Blisk.
Začelo se je temniti. Veter je začel močneje pihati, še preden sta prišla v gozd kamor sta bila namenjena.
Blisk.
Gozd. Slišal se je kratek, zamolkel krik.
Blisk.

Brina je stresla z glavo. Pogledala je po učilnici, po Klari, Jaši, uri. Vse je bilo kot prej. Ampak ta ura. Brina jo je imela tudi ob tistemu dogodku, preteklosti.
Zvonec, ki je naznanil konec pouka. Končno! Brina si je v torbo vrgla peresnico in zvezek in hotela zapustiti razred. Kot skoraj vedno jo je nekdo ustavil. A tokrat ni bil Jaša. Bila pa je Klara, ki je morala počakati, da Ema vse pospravi. Tako so vsi že odšli, le Ema, Brina in Klara so še ostale v učilnici.
"No, a bo še dans, Ema?" jo nestrpno vpraša Brina.
"Ja, ja, počakaj malo, no!" jo je mirila Ema.
Končno se je ta le spravila in dekleta so se spravila iz učilnice. Klara in Ema sta šli na dodatni pouk francoščine, Brina pa do stopnic, kjer bi jo morali čakati Mia ter Tia Tjaša. Ampak teh dveh ni bilo. Brina je počasi hodila bliže. Mimo nje je šel Liam in šele, ko se je zavedel, da je šel mimo Brine se je ustavil.
"Ojla," jo je pozdravil.
"Hi," mu je odvrnila Brina.
"Ali koga čakaš?" jo je vprašal.
"Da, Tio in Mio," mu pove Brina.
Liam je že hotel nekaj reči potem pa je zaprl usta in se nasmehnil. Liam je gledal mimo Brine. Ta se je že hotela obrniti a jo je nekdo potisnil. Potisnil naravnost v Liama! Liam jo je prijel sicer bi Brina padla. Zasmejal se je. Brina se je postavila nazaj na svoje noge in se obrnila. Tia, ja, ta jo je potisnila. Ta oranžno lasa navihanka si pa res drzne. Ampak Tia se je samo smehljala.
"Daj no, Brina, saj ni bilo nič!" je smeje dejala. Nagnila se je bliže Brini. "Poleg tega pa se je Liam samo nasmehnil," ji je zašepetala.
"No, jaz bom moral zdajle iti. Lepo se imejta!" se je poslovil.
"Kje pa je Mia?" po nekaj sekundah vpraša Brina.
Tia je skomignila z rameni in se vsedla na stopnico. Odprla je torbo in ven potegnila čigunije.
"Boš?" ji ponudi čigumije.
Brina je prikimala. Nekaj časa sta se pogovarjali.
"Js grem sam na vece," je rekla Brina. Tia ji je prikimala. Brina je vstala in šla proti stranišču. Ko se je vračala, je za steno slišala znan glas.
"Rekel si, da ji ne boš povedal!" Mia. To je bila zagotov Mia.
Brina se je ustavila in začela poslušati. Bila je preveč radovedna. Najbrž se nje to sploh nič ne tiče ampak si ne more pomagati.
"Pa saj nisem!" je trdil... Jaša?
"Tista slika je zagotovo slika vaju dveh! Kk sm lahko bila tk butasta, da tega prej nisem dojela?!" je še bolj jezno rekla Mia.
"Sej nisem jaz kriv, da ste jo našle!" je jezno odvrnil Jaša.
Mia se je primila za glavo. "Bolje za te, da nikoli ne izve. Tudi, če ti neveš točno kaj se je zgodilo, ona ne sme izvedet!" je poudarila Mia.
Brina je zmedena šla nazaj do Tie. Ta je opazila, da je Brina zmedena.
"Ka pa je blo?" jo je takoj vprašala.
"Nič pomembnega," odvrne Brina.
"Povej mi!" reče Tia.
"Ne," reče Brina.
"Ja!"
"Ne!"
"JA!"
"NE!"
"O moj Bog, a lahk nehata?" se zasmeje Mia.
Tia in Brina jo pogledata. Brina še precej podrobno. Mia zagotovo nekaj skriva. Ampak kaj?
"Kje si ti bila?" jo vpraša Tia.
"Na planetu Zemlja. Ajde, gremo na kosilo. Sestradana sm!" reče Mia.
Zvenelo je, kot, da ne želi povedati, kje je bila.

"Doma sem!" je zaklicala Brina, ko je okoli tretje ure prišla domov.
Nobenega odgovora. Čudno. Po navadi, bi jo mama pozdravila. Šla je v svojo sobo, se vsedla za pisalno mizo in iz torbe potegnila zvezekke za matematiko. Medtem pa je vsaj sto krat napisala sporočilo Nejcu. Ko je reševala tretji račun, ji je spet pisal Nejc.
*b*Nejc XD:*b* A bi mi lahk poslala sliko sebe?
*b*Brinaa:*b* Zaka pa?
*b*Nejc XD:*b* Mogoč se bova kda vidla v rl
*b*Brinaa:*b* Mogoče
In mu je poslala svojo sliko.
*b*Nejc XD:*b* Lepa si
*b*Brinaa:*b* Hvala?
Odložila je telefon. Šla je dol v kuhinjo, da bi spila kozarec vode. Ko je prišla do korita je na tleh opazila razbito steklo. Iz pipe je kapljala voda. Najbližji predal je bil odprt, Na pultu pa skodelica ne popite kave. Čudno. Brini je po hrbtu pritekel mrzel pot. Previdno je pospravila steklo in skodelico, zaprla predal in si natočila hladno vodo. Gledala je po prostoru. Okno je bilo odprto. Po navadi, ko ni nikogar doma, je vse zaprto. Mogoče pa je Nik odprl okno, ko je prišel domov. Brina je šla nazaj gor. Ampak je najprej šla v Nikovo sobo.
"Ka je?" jo je vprašal Nik.
"Si ti odprl okno v kuhinji?" ga vpraša.
Nik je odkimal.
"A si videl mamo, ko si prišel domov?"
"Em, ne. Najbrž je šla v trgovino ali kaj," mirno odvrne Nik.
Brina mu je pokimala ampak ni bila prepričana. Zakaj je bil kozarec razbit? Če bi mama šla v trgovino bi ga pospravila. Šla je v svojo sobo in se sesedla na stol. Prižgala je televizijo in preklopila na svojo najljubšo serijo.
Okoli pete ure sta se domov vrnila Luka in Bine. Bine je odprl vrata Brinine sobe.
"Ti veš kje je mama?" jo vpraša.
Brina je odkimala.
"Ko sem prišla domov je ni bilo," odgovori.
Ko je prišel čas za večerjo, je iz službe prišel oče. Brina je morala speči palačinke in postreči svoji družini. Mame pa še kar ni bilo nazaj.
"Ni mi še odpisala," je rekel Luka.
"A ni to malo čudno. Nikoli ni šla nekam za tako dolgo, ne, da nam bi to povedala," se je strinjal Bine.
Nekaj časa so še ob palačinkah prelitih s čokolado in sokom tuhtali, kje bi lahko bila mama.
Cel večer je ni bilo nazaj.
Po večerji so se vsi vsedli za kavč in Brina je preko hišnega telefona poklicala mamo. Vsi so bili zelo nestrpni. Telefon je piskal. Ni se javila. Potem je preko svojega telefona poskusil še Luka. Telefon je piskal in piskal...
*i*Številka trenutno ni dosegljiva, prosim, pokličite kasneje.*i*