Prijatelji so se odpravili v hišo. Ela je bila prijetno presenečena nad novima prijateljema, izvedela je, da je Mark ravno končal 9. razred in se vpisal na gimnazijo, Tina pa gre naslednje leto v 7. razred. O njima je izvedela še marsikaj drugega, na primer, da je Tina oboževala delo z živalmi in je doma imela mačko, psa in še zajčke, ki jih je dobila pri svoji babici, Mark pa je imel raje igrice in knjige in ni bil prevelik oboževalec živali.
Posedli so se okoli okrogle hrastove mize, na lesene stole obložene z rumenim žametom. Tudi tukaj so kamnite stene sevale prijeten hlad. Tam jim je Agnes postregla hladno limonado z dodanim ledom.
»Kako so pa kaj vaši zajci?« po nekaj požirkih vpraša Ela.
»Zadnje čase nimam veliko sreče z njimi, ostali pravijo, da jih kradejo lisice, ampak jaz mislim, da je kriv tisti stvor.«
»Kakšen stvor?« v en glas vprašajo otroci.
»Ela, a po vseh teh počitnicah še ne poznaš legende?’’ Ženska se je zamislila, očitno je bila ta legenda tam dobro poznana. Dobro, vam bom jo povedala. Pravijo, da se je pred tisoče leti tu naselil strašen stvor z imenom Balibal, obraz je hijenin, telo paopičje. Imel je strašne čekane, pa še leteti je znal. Kradel je domače živali, polovil vse ribe in uničil vso letino. Vendar vedno ponoči. Kmetje so se ga bali. Nekoč, pa so se vsi skupaj zbrali in ga ponoči odgnali, preganjali so ga z baklami, vilami in vsem kar so našli. Od takrat ga ni nihče več videl,« Mark in Tina sta ostrmela, Ela pa je rekla: »Mislila sem, da je to navadna pravljica za lahko noč, včasih mi jo je govorila babica pred spanjem.« Bila je šokirana, ali Agnes res verjame tem babjim čenčam? Ampak kaj, če je res kaj na tem?
Pogovor je menjal temo in niso se več pogovarjali o skrivnostnem stvoru. Vendar so njihovi možgani ves čas skrbno premlevali slišano zgodbo. Minilo je nekaj časa in ni bilo več tako vroče. Tina se je spomnila, da bi si zdaj lahko ogledali vasico. Ela jima jo je z veseljem razkazala. Po poti so naleteli na starega ribiča Toneta. Kot po navadi je kadil svojo pipo. Po kratkem pogovoru je pripomnil »Turistov je vedno manj. Nič ulova ni, pa ovce tudi izginjajo, po moje je vse zakuhal tisti stvor, kakorkoli bi mu naj že bilo ime…saj ste že slišali …legendo? Počasi bo vse šlo v maloro« jim je povedal tudi on. Samo nemo so se spogledali. Ela je pomislila, no mogoče pa vseeno to niso babje čenče…ampak takile stvori vendarle ne obstajajo. Tudi od ostalih vaščanov so izvedeli za sum na Balibala, poleg tega pa je vasici grozil propad. Turistov je bilo vse manj in izdelkov niso imeli komu prodajati. Pa tudi, če bi bila gneča izdelkov sploh ni bilo, namreč vse je vzel skrivnostni stvor.
Pa saj pošasti ne obstajajo…ali pač?
Popoldne se je hitro prevesilo v večer. Zunaj se je že začelo temniti. Trije prijatelji so se poslovili in se dogovorili, da se naslednji dan spet vidijo. Izmenjali so si tudi telefonske številke. Ela se je odpravila v babičino kamnito hišo, katero je počasi že preraščal bršljan. Prišla je ravno pravi čas. Mama je ravnokar postavljala krožnike na mizo, babica pa jekončevala s kuhanjem. Oče in dedek sta kramljala ob pivu.
»Vidim, da ste se hitro spoprijateljili,« je rekla babica, ko so se posedli k mizi.
»Kaj?...aja, ja« je rekla Ela, ki je še vedno premišljevala o tem, kar sta jim povedala Agnes in Tone.
Med večerjo so se večinoma pogovarjali odrasli, o službi, pa o vrtnarjenju…o vsem kar Ele ni zanimalo. Trenutno jo je zanimala samo legenda o skrivnostnem bitju, ki bi se lahko spet pojavilo. ČE in velik ČE to bitje sploh obstaja.

----------------------------------------------------------------------------------------------------
Res iskrena hvala vsem ki berete zgodbo, še posebaj BlueSky, ki je komentirala skor vsak del<3
Pa se iskreno opravičujem, da včeraj nisem objavila novega dela.
Lepe počitnice<3