Mijav!

Prihajajo sveže novice izpod mačje postelje. Hočem reči izpod velike človeške postelje, naravnost iz mačjega brloga.

Tako krasno je doživeti nekaj takega kot je mačji porod in nato gledati male mucke. Gledati jih je krasno, pisati o njih pa skoraj nimam kaj.

Res je krasen občutek, ko božam malo puhasto kepico. Ko jo podržim v dlani, kot v velikanski mačji zibelki. Tako majhne so mucke, rojene pred dvema dnevoma, če sem prav štel. S svojo dlanjo pokrijem celo malo mucko in jo skrijem v varen topel brlog iz dlani. Male mucke počasi in nebogljeno kobacajo sem in tja. Njihove male mačje šapice jih še prav ne držijo.

Danes dopoldne pa se je ena od njih vendarle odpravila na raziskovalni pohod. Prav do roba postelje je prišla in še malo naprej. Tam pa je od napora dolge poti obnemogla. Samo ležala je še in jokala in ni našla poti nazaj v varno temoto brloga pod posteljo. Nekaj časa sem jo varoval s svojo dlanjo. Prišla je mama muca, jo poduhala in smuknila pod posteljo k drugima dvema mladičkoma, ki sta jo pridno čakala tam. Pa sem prijel potepinko. Ne, na dlan sem si jo položil in jo ponesel noter k družinici.

Mama od pravkar rojenih muck pa ni prav zelo zaščitniška. Vsakdo lahko pride pogledat njene mladičke. Celo sestra od mame Mici – Neli večkrat pride zraven. Malce ovohava male mačje kepice, nato pa gre spet po svojih mačjih opravkih.

Mimogrede, še vedno ne vemo, koliko je fantkov in koliko punčk.