Sobota, 6. april 2024


Ura je bila skoraj osem zvečer, ko sem se odločil, da grem v bližnjo štacuno nabavit nekaj pijače za čez nedeljo. Se pravi, jaz grem v štacuno, muci pa ne. Muci bosta počakali doma. Krasen načrt, a žal se muci nista strinjali z njim.

Kaj pa zdaj? Kako naj se na hitro izmuznem iz kuhinje v vežo, da muci ne bosta opazili? Stal sem tako ob kuhinjskem pultu in in gledal muci na pultu. V polni bojni pripravljenosti sta prežali na vsak znak, da nameravam odpreti vrata. A to se na zunaj ni nič videlo. Zdeli sta se povsem sproščeni, a vendar pripravljeni na bliskovit napad na odprta vrata. Kdo bo uspel hitreje švigniti ven: muci ali jaz?

Pustolovščinam naproti sta si seveda želeli. Muca Neli je že večkrat uspela takole švigniti mimo mene. Kaj pa potem spodaj, ko pa so vežna vrata trdno zaprta? Raziskovat mračne skrivnosti naše kleti seve. No, saj ni čisto prava klet. Bolj kratek hodnik pod stopnicami za na gor. Konec hodnika zavije levo v mračno temino in prav tam je naložena cela gora raznorazne krame v zabojčkih, škatlah in tudi kar tako. Vse te stvari pa niso zložene po vojaško strumno. Vmes je vse polno lukenj, luknjic, skrivnih prehodov in skritih sobic. V mačji velikosti seve. Skratka vse polno skrivališč za pustolovščin željno muco, ki noče, da bi jo nepričakovano zgrabila sicer nežna in ljubeča, a žal vse preveč odločna roka in jo odnesla nazaj gor v sicer snažen, a povsem vsakdanje dolgočasen objem stanovanja. Pa saj muca ne more kar ves dan spati ane?

No, meni se je že po kakih petih sekundah posvetilo, da takle divji lov na muco ob vseh teh 1000 skrivališčih nima nobenega smisla. Muca me zdajle gotovo opazuje iz kake teh skrivnih sobic in se mi po mačje muza, ker je ne najdem. Raje sem se obrnil in se vrnil v stanovnje. Muci pa sem tako zagotovil vsaj pol ure izvrstne zabave. A nazadnje se je — presenetljivo — kar sama vrnila gor in pred vrati čakala, da jih odprem.
No, vrnimo se k mojemu štacunskemu podvigu. Gledal sem torej muci na kuhinjskem pultu. „Kaj neki naklepata?” sem se spraševal. Zdeli sta se povsem brezbrižni.

Previdno sem odprl vrata za špranjo.

Muca Neli je bila pripravljena. Počasi a odločno je stopila čisto k meni, da bo pač krajši skok, ko se bodo vrata dovolj odprla.

Naglo sem jih zprl.

Kaj pa zdaj?

Nekaj časa sem nepremično opazoval muci. Ko se je zdelo, da jima nisem več zanimiv, sem prijel kljuko, da bi ponovil vajo.

V hipu sta bili obe muci tik ob meni, ob moji roki.

„Aha!” sem pomislil.

Počasi a odločno sem prijel obe muci hkrati ter ju ukleščil v objem rok, kot v nekakšno razbojniško zibelko.

Zdaj pa brž v mojo sobo na koncu kratkega hodnika. Muci sta se seveda pričeli izvijati. „Mi ju bo uspelo prinesti vse do moje postelje?” sem se spraševal.

Uspelo je. Prav v zadnjem hipu sem ju zvrnil na posteljo.

Nato pa naglo skozi vrata proti kuhnji, preden se zrajtata. Seveda počasi in na videz brezbrižno. Če bi stekel, bi takoj planili za menoj.

Uspelo mi je! Seveda sta bili muci že naslednji hip pri vratih iz dnevne sobe v kuhnjo. A vendar mi je uspelo odpreti kuhinjska vrata. Ne prehitro, da muci ne bi opazili sunkovitih gibov. Nato pa previdno a hitro v vežo. Še zaprem vrata za seboj. Uspelo mi je. Muci sta ostali not, jaz pa tule v veži. Zdaj se lahko odpravim na dolgočasnejši del tele misije. Se pravi kupit pijačo v bližnjo štacuno.