Takrat je skozi vrata vstopil fant leto ali dve starejši od Morane. Imel je kratke skuštrane lase rjave barve s pridihom rdečkaste. Lica je imel rahlo posuta s pegicami na ustih pa je imel prisrčen nasmešek.
»Ne me jebat!« je zahropla Morana, ki je tako sunkovito vstala, da se je njen stol podrl. Vendar se za to sploh ni zmenila sej je le strmela v novinca. » Morana!« jo je okaral Lucius.
» No to je tvoj novi pomočnik. Pomagal ti bo pri nalogi hkrati bosta skupaj trenirala in se urila.«
Morana je zmajala z glavo. Sprva je mislila, da bo ostala brez službe vendar je dobila še več dela saj bo mogla učiti še tega fanta.
»Oprostite vendar jaz tega ne sprejmem« je rekla. Takrat pa je prvič spregovoril fant: » Razumem, da ti ni najbolj po godu vendar se bova že spoprijateljila.« Pri tem se je tako ogabno prisrčno nasmehnil, da je Morani začelo delati slabo. pristopil je bližje k njej in ji podal roko. Morana je s težavo prijela zanjo in si prisegla, da si bo po tem mogla čim prej umiti roke.
» Morana Swiftshadow in verjetno najboljša morilka v Utrdbi.« se je predstavila. V fantovih očeh je tako razločno pisalo, da je lahko prebrala »važička«. Vendar on je le pokimal in rekel : » Andrew Knight«
»No Morana odslej naprej se boste z Andrewem družila vsak dan saj imata veliko skupnih dolžnosti.« se je oglasil Lucius. Takrat pa Morana ni več zdržala. Da bo mogla vsak dan prenašati tega prašiča je pa že preveč. Pognala se je iz pisarne, odrinila Andewa z ostro besedo »spizdi«, in stekla po stopnicah navzgor. Za sabo je še slišala Luciusa kako je rekel: » ah, se bo že pomirila…« Ko je prišla v sobo je padla na posteljo in bruhnila v jok.

Kolikokrat je bila Morana že užaljena, kolikokrat je bila že ozmerjana, vendar nikoli ni jokala. Nikoli se ni spustila tako globoko. Velikokrat je bila že na pragu smrti in za življenje se je držala le za tanko, skoraj ne vidno, nit. Vendar nikoli ni jokala. Morana Swiftshadow ni jokala. Mogoče je bilo to zato, ker ni imela skoraj nikogar ob sebi, ki bi jo tolažil, jo podpiral, spodbudil in ji namenil prijazne besede. Ves čas je bila sama in to jo je naredilo hladno in trdo. Njeno srce se je spremenilo v kamen. Morana ni imela več nobenih čustev. Smejala se je le privoščljivo in cinično, žalosti sploh ni poznala. Ko jo je kdo užalil mu je vrgla v obraz takšne besede, da je takoj obžaloval svoje dejanje. Morila je čisto brez vsakega obžalovanja in duše. Tako se je spremenila v senco, ki so ji nadeli ime Morana.
In zdaj je jokala. Po vsem tem jo je čisto sesulo in solze so ji tekle kar same. In pustila jim je. Pustila je, da so ji debele kaplje tekle po licih in močile posteljo. Vse kar se je zgodilo v zadnjih letih je skupaj z njimi odteklo iz njenega telesa. In Moranin kamen se je počasi počasi začel mehčati…
______________________________________
Hojla!
Zdaj sem se potrudila, da sem hitro napisala nov del. Je sicer malo krajši, ker mi je uspelo tukaj na tak lep način končati nek 'odlomek' ki ga objavim. Hvala vsem, ki ste do zdaj komentirali in likali... RES sem vam hvaležna! Upam, da vam bo ta del prav tako všeč!
MIni