Ura je bila polnoč, teta Belle je nemirno hodila gor in dol po kuhinji. Annabelle ji je ob šestih in pol rekla, da gre za največ kako uro z Marcom v gozd, zdaj pa je minilo že veliko več časa, o njej pa ni bilo ne duha, ne sluha. Belle ni zdržala več, poklicala je gospoda Conteja, a telefon je zvonil v prazno, zato je zavrtela 113 in nečakinjo prijavila kot pogrešano. Policija je vso noč iskala pogrešano Annabelle, a gozd je bil zelo velik in ker niso vedeli, kam je šla, je bilo iskanje oteženo. Zato so se po neuspešni noči odločili obesiti obvestila po vsej vasi-na liste papirja so nelepili Annabellino fotografijo in prosili, naj kdorkoli jo je videl sporoči policiji oz. teti Belle.
Tak letak se je znašel tudi pred šolo in učenci so se nagnetli pred njim, da bi prebrali, kaj se je zgodilo… Tudi Marco je bil tam, a izgledalo je, da ga ne zanima preveč kaj se je zgodilo. Christian je kot vedno v šolo prišel zadnji in ko je prebral letak, je besno pogledal Marca in glasno rekel, tako da so ga vsi lahko slišali: »Marco, ali ni bila Annabelle s tabo? Kaj si naredil? Ti gotovo veš, kje sta bila?« Marco je malo zardel, saj so ga naenkrat opazovali vsi prisotni. »Ne vem, kje je bila, nisem je videl in nisem bil z njo?« je rekel in še bolj zardel. »In kaj se je potem zgodilo, če piše, da je povedala, da gre s tabo v gozd?« je vedno bolj jezno nadaljeval Christian. Marco se je hinavsko nasmehnil in mu vrnil: »Mogoče so jo pa volkovi napadli; vem da so nekateri lahko zelo krvoločni!« Christianu je prekipelo in usuli so se prvi udarci, Marco pa mu ni ostal dolžan in vnel se je hud pretep. Šele ravnatelj ju je uspel spraviti narazen in preostanek dneva sta fanta preživela v njegovi pisarni. Marco je še vedno vztrajal, da ga ni bilo tam in da ne ve, kje je Annabelle. In ko je zvečer še vedno niso našli, je policiste presenetil Christianov klic. Najprej mu niso zaupali, a ko je vztrajal, naj preiščejo območje okoli izvira, so ga upoštevali. Tako so okoli desete ure zvečer našli Annabelle v šest metrov globoki jami v tleh, kamor je padla. Takoj so jo odpeljali v bolnico, saj je bila v zelo slabem stanju: nezavestna, občutno podhlajena in z zlomljeno nogo.
Annabelle je bila v polsnu, slišala je glasove okoli sebe, a njene veke so bile pretežke, da bi odprla oči.
Naposled se je prebudila na neznanem kraju, a je hitro ugotovila, da je v bolnici, saj je v točno takšni sobi ležala njena mama, ko so ji odkrili tumor na možganih. V sobo so takoj pritekli zdravniki in medicinske sestre. »Budna je!« »Živa je!« so vzklikali. K njej je pristopil zdravnik in prosil vse ostale, naj ga pustijo samega z njo. Annabelle ga je takoj zasula z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? Kako sem prišla sem?« Zdravnik pa ji je začel počasi in umirjeno razlagati: »Pred dvema tednoma so te pripeljali sem, našli so te v gozdu, v jami, v katero si padla. Dva tedna si preživela v umetni komi, kajti morali smo opraviti nekaj operacij, ker si si hudo poškodovala levo nogo, a ne skrbi, kmalu boš zdrava.« Annabelle ni mogla verjeti, da je bila štirinajst dni nezavestna. Šele tedaj je ugotovila, da je priklopljena na veliko število cevk, leva noga pa ji je počivala v mavcu. A zdravnik še ni končal: »Imela si pretres možganov, a zdaj je na srečo vse mimo, še kak teden boš ostala tukaj in potem te bomo spustili domov.« A še istega dne so ugotovili, da se ne bo tako kmalu vrnila domov, kajti staknila je pljučnico. Nazadnje je v bolnici preživela skoraj dva meseca. Teta Belle jo je obiskovala vsak dan, Moni in Carol pa sta ji nosili zvezke, da se je lahko učila. Marco se ni oglasil, niti poklical ni. Končno so jo izpustili domov, pa čeprav je morala hoditi na redne tedenske preglede. Bližal se je božič in kot vedno je večina otrok odšla na dopust: iz osmega razreda sta pri pouku ostali samo Moni, ki ni znala smučati in Annabelle, ki ni smela smučati zaradi poškodb n nogi. Veliko sta se pogovarjali in se družili, a vsakič, ko je tema nanesla na dogodke v gozdu, se je Annabelle pretvarjala, da je ni slišala. Tako sta do božiča ostala le še dva dneva in Sivčani so se vračali domov, da bi praznike preživeli doma. Tudi Contejevi so se vrnili, a Annabelle niti slučajno ni hotela srečati Marca, saj ni vedela, kaj bi mu rekla. A ta se je kar sam pojavil pri njih doma…
__________________________________
Konec 10. dela… kmalu obljubljam nadaljevanje, ker tudi mene (kot upam tudi vas) zgodba zelo osrečuje.
Lp, vaša Nena