"Luke"
Luke se je sunkovito zbudil. Nekaj ga je vrglo iz spanca. Je mogoče kaj takega sanjal. Ne nekdo ga le poklical po imenu. Dvignil se je v sedeč položaj in se ozrl okoli sebe. Videl je le temo, temno temo in še malo temnejšo temo. Slednja je skorajda imela obliko.
"Lucca?" je zopet spregovorila tema.
Čeprav ni pretekla niti sekunda se je v njegove misli zapodilo toliko vprašanj, da se še sam ni zavedal vseh.
Arrow? Kaj Arrow počne tukaj? Kaj hudiča počne Arrow tukaj? Zakaj me kliče Lucca? Ali voham pomaranče? Kako blizu le stoji?
"Arrow?" je vprašal nazaj.
"Ja!"
Temu je sledil kar precejšen čas tišine in Luke se je že vprašal, če je mogoče odšla. Vedel je, da če bi, tega ne bi slišal.
"Si še tukaj?"
"Sem"
Zopet je zavladala tišina, ki jo je kalilo le njegovo neenakomerno dihanje. Naposled se je le pripravil vprašati.
"Arrow?"
"Ja," je spregovorila še preden je do konca izgovoril njeno ime.
"Kaj počneš tukaj?"
"Zebe me," je zašepetala, ne da bi odgovorila na njegovo vprašanje.
"Pa pridi bližje."
"Kam?"
V njenem glasu je zaznal kanček popolnega presenečenja, ki ga je, kot je domneval, poskušala prikriti.
"K meni."
Na to ni dobil odgovora, čeprav ga je nekako pričakoval. Slišal je le tri povsem tihe šumljaje njenega koraka in nato čutil kako se je postelja upognila pod njeno neznatno težo.
Ko se je s hrbtom stisnila k njemu, se je počutil kot bi ležal ob kocki ledu. Spreletel ga je srh, vendar se ni zdrznil, le tesneje se je privil k njenemu drobcenemu telescu in jo z roko objel čez rame.
Nosnice mu je napolnil vonj po pomarančah, ki se nikoli ni v celoti izpral iz nje. Vedel je kako zelo sovraži to sadje, ga gleda z gnusom, besom v očeh, vendar je vedel tudi to, da ni preživele niti enega dneva brez pomaranč in je zmeraj imela vsaj eno pri sebi. Včasih v napornih dnevih skrivanja pred oblastjo, so bile pomaranče edina stvar, ki jo je pojedla v več urah.







Upam da vam je bilo všeč. Vem da je bolj malo, ampak tole se sam en micen odlomek (trenutno moj najljubši) iz večje zgodbe.