Vsi vemo, da v naših življenjih ni vse popolno, kot bi moralo biti.
Vsak izmed nas ima vzpone in padce. A to ne pomeni, da je znami kaj narobe. Na svetu se lahko zgodijo lepe in slabe stvari, a vedno se najde, kot pravim jaz, vsaj ena zvezda ali luč v temačni noči... In tako je tudi bilo...
Že od majhnih nog sem bila zelo osamljeno dekletce, v katerem ni noben videl zanimanja.
Noben se ni "brigal zame", vsi so bili enaki in tako egoistični. Sošolci so me zmerjali, da sem narejena iz epruvete, a to le zato, ker ne poznam svojega očeta, in ker ni bil nikoli ob meni. Ne v dobrem, ne v slabem. Bila sem obupana. V šoli mi je šlo vedno slabše. Sošolci so se mi smejali in noben se ni želel družiti z menoj.
Bilo je leto je leto 2014, ko se je bližal konec 1. razreda. Poskusila sem na vse možne načine se poboljšati, a nikakor nisem vedela kaj mi je. Stopila sem v novo leto 2. razreda. Še zmeraj ni noben opazil, da sem osamljena. Tako je bilo vae do 4. razreda, ko je prvi šolski dan skozi velika steklena vrat stopila majhno dekletce, ki je izgledalo zelo svetlo in brezskrbno, po imenu Manja. Dneve in dneve sem premišljevala in preučevala strategijo o tem, kako bi se zbližali z Manjo. Napočil je dan, ko sem sama, kot po navadi sedela za svojo mizo v razredu iz se risala okostnjaka, ko je do mene stopila Manja. Bila je veliko manjša od mene, kar me sicer ni preveč motilo, nosila je velika rdeča okrogla očala in bila oblečena v dolgo modro jeans oblekico. Imela je dolge skravžljane rdeče lase, ki so ji zelo lepo pristajali. Okoli vratu je imela zlato- srebrno ogrlico na kateri je pisalo: Manja
Ko je stopila do mene je rekla: Hej! Jaz sem Manja, kako pa je tebi ime?


Hvala za ogled:innocent: